Hawkwind, heroji psihadeličnega space rocka, so tudi na začetku osemdesetih ostajali zvesti svojim zvočnim koreninam in za razliko od večine britanskih progrockovskih vrstnikov z nastopom novega desetletja niso doživeli kakšnih radikalnih slogovnih sprememb, kar so znali njihovi strastni privrženci, ki so jim nekoč dodali oznako 'ljudskega banda', še kako ceniti. Seveda tudi oni niso bili imuni na določene, manjše zvokovne spremembe, saj je bil album »Sonic Attack« iz leta 1981 eden izmed njihovih najtrših sploh, pri čemer ni bilo mogoče spregledati rahlega vpliva tedanje NWOBHM scene, pa vendar so večinoma še vedno ostajali zapriseženi elektronskim zavesam in psihadelično-avantgardnim ritmom s čimer so si 'davno tega' prislužili sloves najbolj razvpitega banda britanske podzemno-eksperimentalne glasbene scene.
Po presenetljivo kvalitetnemu prejšnjemu albumu »Levitation« (1980), katerega številni ljubitelji in poznavalci smatrajo za njihov zadnji klasični studijski izdelek, je bilo jasno, da legendarni bobnar Ginger Baker ne bo dolgo ostal član Hawkwind vesoljske ladje, saj se je kmalu zatem začela njegova še bolj kratkotrajna epizoda z na novo 'prebujenimi' Atomic Rooster. Hawkwind pod vodstvom neuničljivega kitarista, pevca in kantavtorja Davea Brocka so se tako že spet morali podati na lov za novim bobnarjem, katerega so našli v podobi starega znanca, nekdanjega Hawklords bobnarja Martina Griffina. Kar se tiče novega klaviaturista, pa je bila po odhodu Keitha Halea, popolnoma druga pesem. Brock in basist/občasni klaviaturist Harvey Bainbridge sta se odločila, da bosta tokrat kar sama odigrala vse sintetizatorje ter poskrbela za elektronsko sekvencioniranje. Svoje poslanstvo sta na koncu kar dobro opravila in tudi zato je »Sonic Attack« kot celota zelo soliden album, čeprav obenem tudi daleč od najboljših Hawkwind podvigov.
Za glavne kitarske solaže je poskrbel originalni kitarist Huw Lloyd-Langton, ki se je na »Levitation« spet vrnil nazaj k starim kameradom (in z njimi ostal do konca osemdesetih), medtem ko je največjo okrepitev predstavljala vrnitev dolgoletnega sodelavca in podpornika, kultnega znanstvenofantastičnega pisatelja Michaela Moorcocka, ki je bil v preteklosti tvorec nekaterih najbolj vznemirljivih Hawkwind besedil in konceptov. Pisateljska legenda Moorcock, ki je imel tedaj za seboj tudi sodelovanje s skupino Blue Öyster Cult, katere je popolnoma navdušil s 'Kronikami Črnega meča' ter 'Veteranom psihičnih vojn', se v vlogi pripovedovalca pojavi na satiri distopične družbe z naslovom »Coded Languages«, medtem ko je prispeval tudi besedilo za kakofonično-psihadelični eksperiment »Psychosonia«, hudomušni »Lost Chances« ter za naslovno skladbo, ki je v drugačni verziji izšla že na klasičnem koncertnem albumu »Space Ritual« (1973).
Apokaliptično-avantgardna zadušnica »Sonic Attack«, kjer ne primanjkuje elektronskega sekvencioniranja in paranoične naracije, je obenem tudi otvoritvena skladba in z Moorcockovim besedilom posreduje koncept distopične družbe, ki je vsakodnevno izpostavljena agresivnemu zvočnemu 'posiljevanju' s strani policijskega režima. Na »Rocky Paths« Hawkwind čez elektronske kulise nenadoma napeljejo živahne trdorockerske fraze in poskrbijo za enega izmed najbolj temperamentnih trenutkov na »Sonic Attack«. Na eteričnem inštrumentalu »Virgin Of The World« se še posebno izkažeta Bainbridge in Lloyd-Langton, ki prek elektronskega sekvencioniranja ter subtilnih kitarskih linij ustvarita melanholično in napeto atmosfero. »Virgin Of The World« se je leta 1982 v spremenjeni obliki, pod naslovom »Experiment With Destiny«, pojavila na naslednjem albumu, »Church of Hawkwind«.
Brockov 'zvezdniški' trenutek predstavlja edini single z albuma, »Angels of Death«, kjer se kapitan Hawkwind vesoljske ladje proslavi z metalskimi kitarskimi frazami in vživeto vokalno predstavo. Seveda ta single ni doživel skoraj nikakršnega komercialnega odmeva, čeprav gre za najbolj znano skladbo na »Sonic Attack«. Enega izmed nekoliko bolj 'metalskih' trenutkov predstavlja tudi zabavni »Living On a Knife Edge«, kjer sredi elektronskega zaledja ne manjkajo srdite kitarske pasaže in nabrite vokalne harmonije. V podobnem, samo bolj kaotičnem slogu sta tudi skladbi »Disintegration« in neobičajno udarni ter temačni »Streets of Fear«, ki bi bil zagotovo všeč tudi bivšemu članu Lemmyu. Na ponovni CD izdaji »Sonic Attack« se nahaja tudi bonus skladba »Transdimensional Man« (originalno je izšla na drugi strani singla »Angels of Death«), ki je ustvarjena v klasičnem slogu in kot celota izpade nadvse solidno.
»Sonic Attack« se po kakovosti uvršča približno v 'zlato sredino' Hawkwind albumov, kar pomeni, da ga dandanes najbolj cenijo predvsem njihovi dolgoletni privrženci. Hawkwind, ki se na olajšanje podpornikov nikoli niso 'prodali' in so tudi v osemdesetih še naprej ostajali zvesti samim sebi, se pravi 'vesoljski posebneži na večnem kozmičnem potovanju', so do tedaj že dosegli svoj artistični višek, vendar so še vedno znali, predvsem po zaslugi skladateljsko-inštrumentalne dvojice Brock in Bainbridge, prijetno presenetiti z nekaterimi nadvse kvalitetnimi, zanimivimi in inovativnimi kompozicijami.
na vrh