V popularni glasbi je le nekaj skupin ostalo živih in živahnih več kot trideset let. The Rolling Stones, The Moody Blues, The Who, Uriah Heep, ZZ Top, Rush, Aerosmith, potem pa že počasi nehamo...Večinoma gredo narazen zaradi denarja ali artističnih razlik, tako kot zakonski in pravno formalno vezani pari. Nekateri si vzamejo daljše prmore, ki jih izkoristijo za polnjenje baterij in revidiranje stališč, kot so rekli v stari državi.
Najbrž tudi člani U2 pred desetletji niso računali na tako dolgo kariero. Kljub temu, da so v letu 2017 ponovno nastopali po vsem svetu in polnili stadione ter bančne račune z megalomansko turnejo ob trideseti obletnici klasike The Joshua Tree, so fenom ponudili nekaj novega, zlasti po mimobežni plošči Songs Of Innocene iz 2014. Takrat je morda bolj kot glasba sama zbodla poteza z brezplačnim albumom, ki so ga poslali vsem lastnikom jabolčnih telefonov s članstvom v njihovi spletni glasbeni trgovini, pa če so zanj prosili ali ne. Bono in kompanija so bili skozi leta deležni velikih kritik na računa tega, da so se prodali, da nimajo več česa povedati, da se slinijo k svetovnim politikom, zlasti k Dalajlami. Pa naj se, morda bi se tudi kdo od nas, če bi imel priložnost?
Največji krtiki so navadno ljudje, ki prek spleta prihajajo do kopice informacij in jih, v pomanjkanju konstruktivnejšega zapolnjevanja prostega časa, zavzeto komentirajo in ponavadi na polno šimfajo. Skoraj nihče se niti za trenutek ne vpraša, koliko časa je potrebnega, da nastane novo besedilo ali glasba ali oboje skupaj. Kam gre avtor po navdih, komu najprej zaupa svoje notranje vzgibe, kako to prezentira sodelavcem? Pa ne samo U2, vsi, ki ustvarjajo so na tem, le da je njim malo lažje, ker so že dolgo finančno neodvisni. Kljub temu so zmogli ustvariti lepo, prijetno ploščo. S polno malho denarja je lahko, a vseeno.
Ali lahko Bono in prijatelji prepričajo poslušalce, da jim verjamejo, ko pojejo o univerzalnem svetovnem miru in ljubezni, res iskreno mislijo to, kar pridigajo? V zadnjih letih se je razširila sirska tragedija in noben normalen človek ne more reči, da ga grozne vesti od tam ne premaknejo. Hudobija skozi zgodovino ne pozna meja. Če U2 s svojim položajem lahko kaj spremenijo, dvomim, saj to poizkušajo že vsaj petindvajset let.
Devetdeseta so bila leta eksperimentov za U2, zlasti Zooropa in Pop. Album All That You Can't Leave Behind jih je vrnil v staro formo, How to Dismantle An Atomic Bomb je nadaljeval, No Line On The Horizon ter Songs Of Innocence pa sta malce medla. Tudi Songs Of Experience prinaša nekaj skladb, ki so dostojne imena skupine. Mednje spadajo You're The Best Thing About Me, Get Out Of Your Way, Summer Of Love in Blackout. Skupaj s prejšnjo ploščo so se U2 naslonili na istonaslovljeni pesniški zbirki Williakma Blakea. Pa ni vse skupaj temno in žalostno, večina plošče je precej vesele in svetle. Proukcijsko so se zaupali staremu sodelavcu, mojstru Stevu Lillywhiteu in šefu skupine OneRepublic Ryanu Tedderju, ki je poskrbel za modernejše zvoke. Ravno pri teh sodobnejših pristopih pa se marsikdaj izgubi naraven zvok The Edgeve kitare, ki ga povozijo pretirani zvočni učinki.
Songs of Experience je album izkušene skupine, z lahkoto stoji ob boku vsem, kar je naredila v zadnjih dveh desetletjih, a do mojstrovine mu še precej manjka.
na vrh