Jethro Tull: Songs From The Wood

Ian Anderson, nesporni poglavar in personifikacija Jethro Tull, se je kot rojen škotski naturščik, kateri že od nekdaj rad živi v tesnem stiku z naravo in živalmi (poleg obširnih kmetij, ribogojnic in rastlinjakov ima trenutno v lasti še več različnih vrst mačjih zverinic) pred izidom tega albuma umaknil na podeželje, v tesen objem gozdnega roba, kjer je dobil bogato inspiracijo za ta odlični album, ki je po dolgem in počez prežet s pristno keltsko folkloro, vendar na izjemno sproščen in hudomušen način, ki je tokrat za spremembo skoraj prost vsakršnega Ianovega cinizma in družbene kritike (če izvzamemo njegov prikrit posmeh meščanskemu načinu življenja). Ta folklorni duh jih je sicer spremljal že od samih začetkov in tedaj je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prišla njihova folk rockerska plat še do večjega in sočnejšega izraza. Potem, ko so že na prejšnjih albumih postopoma gradili svoj zvok v to smer, jim je na "Songs From The Wood", ki je bil njihov najbolj folk rockovsko usmerjen album do tedaj, izvrstno uspelo združiti folk rockovsko zasejane akustične melodije s tršimi, hard rockersko naelektrenimi pasažami, katerih kljub akustični naravi albuma nikakor ne manjka. Ian, že dolgo prepoznan kot moderni trubadur, nori piskač in Robin Hood (vse v eni osebi) je s svojo gozdno bratovščino prešernih veseljakov, na "Songs From The Wood" ustvaril sanjsko mešanico progresivno usmerjenega folk rocka z močnim poudarkom na poeziji, prežeti z vsemi vrstami gozdnih pravljic in zgodb, ki idealizirajo življenje v naravi. Le redko kateri Tull album vsebuje vzdušje, ki bilo tako pristno prežeto z njegovo poezijo in vselej, ko ga poslušam me kliče na sprehod po gozdnih stezicah. V tem pogledu gre morda celo za njihov najbolj ekspresiven album sploh.

Genialni multi-inštrumentalist pa bi pri svojih zimzelenih vizijah le stežka uspel, če mu ne bi več kot učinkovito pomagali tudi ostali člani zasedbe, ki je bila takrat po mojem mnenju najboljša v njihovi zgodovini in za katero se je večkrat celo zdelo, da je neuničljiva. Stari gardi prevejanih trubadurskih lisjakov, ki je bila sestavljena iz tihega in skromnega, vendar neugnanega in unikatnega mojstra, Martina "Lancelota" Barreja na kitari in lutnji, večnega zabavljača Johna Evansa na klaviaturah, klenega "ribiča" Barriemore Barlowa na bobnih in tolkalih ter mladostno zagnanega Johna Glascocka na bas kitari in spremljevalnem vokalu, se je kot novi, tokrat uradni član pridružil še dolgoletni "zunanji" sodelavec David Palmer na dodatnih klaviaturah, ki je svojo vlogo pisca orkestralnih aranžmajev nadomestil s še enim parom urnih rok na tipkah in dodal svojo lastno mero simfoničnih začimb.

Album se na čudovit in duhovit način odpre z izvrstno naslovno skladbo "Songs From The Wood", pristno Tull klasiko, prežeto z duhovitimi in bogatimi večplastnimi akustičnimi teksturami. Skladba pa vsebuje tudi odlične vokalne harmonije, ki ji dajejo tako pridih podeželskega škotskega puba kot zelenih planjav. Skladba je ves čas prežeta z izjemno energijo za katero je odgovorna duhovita akustična kitara, odločna linija basa, umetelna uporaba klaviatur ter Ianova kot vedno na daleč prepoznavna, večplastna in šegava flavta. Njegova inteligentna poezija je prežeta z osebno ekspresijo njegovih poetičnih pogledov na življenje v naravi.

"Jack-In-The-Green", ki govori o nagajivemu zelenemu škrateljcu z dolgim repom, ki nikoli ne spi in se gozdnim popotnikom smeji z drevesnih krošenj, je še ena zimzelena akustična mojstrovina, kjer več namensko talentirani gospod Anderson sam odigra prav vse inštrumente, vključno s kitaro, basom in tolkali. Popolna ekspresija velikega genija, ki iz prvotnega vtisa preprostosti ustvari brezčasno umetnijo. Skozi leta se je ta čudovita folklorna skladba uveljavila kot ena izmed njihovih najbolj priljubljenih akustičnih del.

Duhovito poskočna "Cup of Wonder", ki govori o idili druženja ob gozdnem ognju in tovariškem pirovanju pozno v noč, je prežeta z izvrstnimi pasažami na akustični kitari in klaviaturah, predvsem pa lahko na njej uživamo v odličnih vokalnih harmonijah in večplastni, izjemno duhoviti flavti. Končni rezultat je še enak klasika duhovitega progresivno začinjenega folk rocka, ki jo odlikujejo vse prepoznavne karakteristike skupine.

Hard rockersko začinjena "Hunting Girl", še ena klasika, je prva izmed trše zastavljenih del na albumu. Prežeta je s prepoznavnim, žagajočim Martinovim rifingom, poskakujočim ritmom in baročnimi aranžmaji, ki nam pred očmi zlahka prikažejo podobo gozdne amazonke na lovu. Ljubitelji njihove trše strani bodo uživali tudi v poeziji, ki govori o srečanju med žensko visokega stanu in lokalnim, preprostim kmetom.

"Ring Out Solstice Bells" je prežeta s pristnim prazničnim (če hočete božičnim) vzdušjem (kasneje so jo v malce spremenjeni verziji izdali tudi na "The Jethro Tull Christmas Album", 2003). Umirjena, akustično zastavljena skladbica, kateri ne manjka energije in je naphana z obširno uporabo flavte, akustične kitare, ploskov rok in zvokov zvoncev, ki prek glasbe in besedila na lep način pričara prihod zimskih idil, ko se dnevi krajšajo in prihajajo na obzorje temnejši, krajši, a tudi bolj čarobni časi. Skladba, ki ponuja več kot odličen izbor za praznovanje raznih družinskih praznikov in obletnic.

"Velvet Green" je še eden izmed energičnih vrhuncev albuma, ki je prava poslastica za vse ljubitelje keltskih pa tudi srednjeveških melodij. Gre za zvokovno in lirično izjemno sočno stvaritev, kjer še posebej navdušuje odlično bobnanje in uporaba tolkal starega Barrieja Barlowa, duhovita uporaba orgel in flavte, razvejan ritem orgel ter izjemno sozvočje med Evansovimi klaviaturami in Barrejevo kitaro. Da o izvrstnih pasažah na akustični kitari sploh ne govorim. Izjemno večplastno delo, ki je prežeto tako s srednjeveškim, trubadurskim duhom kot keltskim, folklorno obarvanim, "zimzelenim" duhom. Čista Tull klasika, ki je preprosto za vse prste polizat.

"The Whistler" je še ena večplastna in izjemno poskočna stvaritev, ki je ob času njegovega izida kot single, skupini prislužil nekaj več kot zasluženega predvajanja po radiu. Skladba, ki odlično kombinira keltske folklorne elemente s hard rockom prek duhovite in inteligentne uporabe flavte in kitare, kateri v ozadju lepo spremljajo čudoviti aranžmaji na klaviaturah. Od vseh skladb na albumu prav ta (že po naslovu) najboljše personificira norega piskača med njegovim plesom na eni nogi. Po klasičnem, akustičnem uvodu smo priča predvsem številnim izjemno duhovito zabeljenim okraskom na flavti.

"Pibroch (Cap in Hand)" je najbolj skrivnostna in temačna stvaritev na albumu vendar nikakor ne uničuje visokega vzdušja albuma. Gre za nekoliko tršo stvaritev, ki vsebuje vrsto menjavanj ritmov in odličnih kitarskih pasaž med katerimi najbolj izstopa uvodni Martinov rifing in nekaj njegovih izvrstnih solaž. Skladba je polna slogovnih preobratov; od hard rockerskih in počasnejših ritmov do akustičnih, keltskih folklornih pasaž, ki nastopijo v njenem drugem delu, kjer flavta, ploski rok in orgle narekujejo osrednji tempo. Po zmagoslavni, epski sekciji skledi še nekaj duhovitih pasaž na flavti in klaviaturah.

"Fire at Midnight" je odličen, slovesen, spokojen in zmagoslaven zaključek izvrstnega albuma. Ian in njegova tovarišija bi težko ustvarili bolj primeren zaključek enega izmed njihovih najboljših albumov, ki prek obširne uporabe akustičnih pasaž in simfoničnih aranžmajev ter spokojnega Ianovega vokala pričara pristno vzdušje sedenja v kavču ob prasketajočem kaminu po koncu napornega delovnega dne (v Ianovem primeru po garaškem delu na kmetiji).

Ponovna izdaja, ki je več kot opazno nadgradila in obogatila zvok izvirnika, ki tako zveni veliko bolj "živo" kot prej vsebuje dve poslastici za vse prave ljubitelje neugnanih gozdnih trubadurjev. Prva je "Beltane", nadvse solidna stvaritev, ki je navdahnjena po starodavnem keltskem prazniku. Slednja je po zaslugi obširnih hard rockerskih pasaž na Martinovi kitari in nasršenega Ianovega vokala celo trša od vseh skladb na uradni izdaji. Druga je odlična koncertna izvedba klasike "Velvet Green", ki je odigrana še za malenkost hitreje.

"Songs From The Wood" je brezčasna mojstrovina progresivnega folk rocka, ki je prek aktualne ponovne izdaje še pridobila na zvokovni širini. Ta je še dodatno oplemenitila zvok že tako enega najboljših albumov progresivnega rocka iz druge polovice 70ih. "Songs From The Wood" je nedvomno eden izmed najbolj bleščečih draguljev v zgodovini skupine, ki je v njihova jadra pognal nov ustvarjalni veter, katerega rezultat je bila serija treh odličnih folk rockovsko zabeljenih albumov. Ta album je prvi izmed njih in predstavlja obdobje, ko jim je šlo vse kot po maslu in jim zlepa ni zmanjkalo artističnega navdiha medtem, ko so stalno goreli v želji po progresivni nadgradnji tradicionalnega folk rocka, kar jim je več kot uspevalo. Nikar ne oklevajte in se ničesar ne bojte, ko se boste naslednjič napotili na sprehod po gozdu, saj vas bodo tam ves čas med drevesnimi debli spremljali in zabavali genialno nori piskač, nagajivi zimzeleni škrat, ponosni lovski deklič in vesela tovarišija gozdnih trubadurjev.