Do tule vse lepo in prav. Kje tiči glavnina problema? Omenjena teta je svoj goščavi zadek nesramno zaredila v samem naboru predstavljenega materiala, v katerem najdemo izključno neavtorske stvaritve. Povedano drugače, posthumno izdani slavospev kitaristu sestavljajo le pogrešljive priredbe bolj ali manj znanih zadevic, kar bi v najboljšem primeru lahko ocenili kot nenavadno, sploh upoštevaje dejstvo, da si je Healey mesto v družbi glasbenih imenitnežev zagotovil v vlogi plodovitega avtorja in izvajalca avtorskega materiala. Poleg tega so skladbe albuma iz nerazumljivega razloga šlampasto poštukane, kar v bistvu pomeni, da se skozi ducat stvaritev prebijamo ob moteče kolcavem ritmu, ki ne daje občutka organskosti pristne koncertne atmosfere, prej namreč spominja na "juke box" loterijo brez srečnega dobitka v zaključku, ki s surovo odločnostjo redči okus po glasbeni odličnosti že tako redkih greha vrednih vrhuncev albuma.
Na albumu sicer ne manjka odločnih spustov med vraticami klasičnih blues stvaritev, skozi katere Jeffova kitarska igra zareže s prepoznavno ostrino in vitalnostjo. Kot rečeno pa "Songs From The Road" še isti trenutek postreže s kopico priredb, ki so v najboljšem primeru močno dolgočasne, če ne že kar skavtske avanture. "Come Together", "While My Guitar Gently Weeps" in Allman Brothers favorit "Whipping Post", na katerem nekaj vzorčno dražljivih vokalnih linij položi klaviaturist Dave Murphy, stežka ubežijo priokusu barsko navdahnjenega muziciranja. Večino pozornosti tako brez pretiranega naprezanja posnameta Willie Dixon klasiki "I'm Ready" in "Hoochie Coochie Man", slednja tudi po zaslugi posrečeno izlite improvizacije, pravzaprav nekakšnega strunskega spopada kitarista z Randyjem Bachmanom. Všečno, a od glasbenika Healeyjevih kvalitet in renomeja lahko upravičeno zahtevamo več od mlahavo odtegnjenih priredb rock & roll standardov, od katerih jo še najbolj odnese izposoja Cream klasike "White Room" (to je, če vam bo nekako le uspelo uiti krempljem neprepričljivega vokala). Seveda se postavlja vprašanje potrebe, v končni fazi pa tudi koristi tako očitno nepremišljenega vnosa priredb, sploh upoštevaje dejstvo, da si mesta na albumu po "strokovnem" mnenju izbornikov niso zaslužile niti železnine kalibra "Confidence Man"!! Negiranje vrhuncev nesramno skrajšane Jeffove glasbene poti je nič manj kot blasfemično!
Posthumne izdaje v takih in drugačnih formatih zaobjemajo ustvarjalne vrhunce izvajalcev, da ne omenjamo da so dandanes tovrstni "spominki" praviloma natreni z različnimi raritetami in balastom dodatnega materiala za blaženje raznovrstnih apetitov še tako zahtevnega konzumenta, zatorej so v vitrinah oboževalcev še dolgo čaščeni kot relikvije. Nasprotno pa "Songs From The Road" pokaže, da lahko načrtovalcem tovrstnih spominskih glasbenih dokumentacij pogosto prav v ključnem trenutku zmanjka idej in zdravega okusa, ali pa navsezadnje, kar je še najbolj boleče, celo volje.
na vrh