Finska doom/death metal zasedba Swallow the Sun je tokrat želela narediti v svoji karieri konkretno evolucijo. Napoved trojnega albuma je nedvomno drzen poskus. Trojnih albumov je namreč precej malo, pa še tu gre za kakšne koncertne dokumente ali kompilacije. Kaj takšnega pride na pamet le tistim, ki imajo malce preveč idej ali pa preprosto ne znajo narediti selekcije. Kot primer se lahko tu navede Franka Zappo, ki je album Joe's Garage razdelil na tri dele. A kaj več takšnih primerov niti ni, sploh v metalskem svetu.
Swallow the Sun z dotičnim trojnim albumom opredeljujejo mrak, lepoto in obup. Njihov recept pa je prikazan v najbolj raztegnjeni verziji do zdaj. Glavni pisec glasbe kitarist Juha Ravio razlaga, da se je dandanes glasba spremenila v industrijo hitre prehrane. Vse bazira na »loadanju« ene skladbe, s čimer si ljudje ustvarijo sliko albuma in s tem se je koncept formata albuma razgubil, kar je dejansko res. Glasba se konzumira kot Mcdonaldsov hamburgerček ali Starbucksova kavica. Glede na trenutno stanje samega formata albuma je treba priznati, da so Swallow the Sun s tem izdelkom veliko dosegli. Med drugim so tudi uspeli prepričati založbo, kot je Century Media, da ta obsežni album izda naenkrat.
Album je torej razdeljen na tri smiselne dele, ki so med seboj le nekako povezani:
Mrak
Prvi del Songs From The North predstavlja skupino takšno, kot jo najbolje poznamo. Vse skupaj precej spominja na albume, ki so izšli po izdelku Hope (2007), ki je skupino dvignil iz podzemlja in jim dal večjo prepoznavnost. Gre za bolj melodično obarvano godbo, ki se ponaša z doom/death metalskimi prijemi in tudi s kakšnim black metalskim. Vokali so dinamični, spevni vokali ne delujejo ves čas otožno. Recimo v refrenu skladbe Rooms and Shadows je vokal prijeten, čeprav je celoten album obdan z malo bolj melanholični pridihom. Občasno se tudi slišijo kakšni ženski vokali, s čimer je razgibanost vokalov toliko bolj prepričljiva. S tem se krepi atmosfera, ki je sicer v mnogi meri definirana s klaviaturami. Tudi sam tempo ni značilno upočasnjen, temveč je kar nekaj srednjega tempa, kar daje vtis toliko večje raznolikosti. Vsekakor zna prvi del ustrezati tistim, ki so skupino poznali že od prej, pritegniti pa zna tudi kakšnega novega poslušalca. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je prvi del tega albuma najbolj prepričljiv in si ga bo poslušalec največkrat zavrtel.
Lepota
Z drugim delom tega obsežnega albuma Swallow the Sun pokažejo svojo nežno stran, ki ni bila prisotna od vsega začetka. Gre za bolj akustično obarvan izdelek. Poprej je sicer skupina svojo umirjenost in nežnost pokazala le s kakšno skladbo, kot je bila skladba This Cut Is the Deepest na predhodniku Emerald Forest and the Blackbird iz leta 2012. Drugi del dokazuje, da je skupina nedvomno razširila svoja obzorja, tako kot so poprej to naredili Opeth z Damnation, Borknagar z Origin idr. Skratka, drugi del Song From The North je predvsem prijeten na posluh, čeprav ima veliko otožnih momentov. Skladbe so krajše in tudi preprostejše. Vokal je le speven, občasno je slišati tudi dodatni ženski vokal, ki podaja še bolj emocionalni aspekt, kar je doseženo tudi z uporabo klaviatur. Drugi del je nedvomno prijetna pomiritev po prvem bolj udarnem delu ter obenem tudi priprava na najbolj morbidni del albuma.
Obup
Tretji del tega obsežnega albuma je nedvomno precej naporen. Vse skupaj je upočasnjeno. Kitarist Juha Ravio je povedal, da si kot zgled lahko vzamemo skladbo Doomed to Walk the Earth z albuma Hope (2007). Morbidnost doseže kulminacijo s počasnimi, težkimi ritmi, repetitivnimi riffi, kar je značilno za funeral doom metal. Klaviature so srhljivega značaja, vokal pa je kruleč in globlji kot pri prvem delu. Skupina navaja, da gre za najbolj ekstremen izdelek njihove kariere, čemur res ne bi oporekali. Do neke mere je tretji del Songs From The North sprejemljiv, a proti koncu se izkaže, da je vse skupaj malce predolgo in po nepotrebnem razvlečeno, kakšna skladba bi lahko tudi izostala. Tu se tudi čuti samo pretiravanje in obsedenost skupine, da bi bil ta izdelek res poseben, a o nekih presežkih je težko govoriti, je pa ideja nedvomno zanimiva.
Najbolj obsežen album Swallow the Sun, ki je dolg več kot dve uri in pol, ne moremo konzumirati kot McDonaldsov hamburger, temveč bolj kot zajetno nedeljsko kosilo. Album z vsemi tremi deli pokaže, da je skupina veliko tvegala in se dokazala, da je brez omejitev. Obenem pokažejo tudi samo razsežnost doom metala, ki je velikokrat predmet stereotipizacije. Če se je vse skupaj splačalo, je pa že vprašanje časa. Določeni albumi rabijo kar nekaj časa, da naredijo nek vtis pri publiki.
na vrh