Arena: Songs From The Lions Cage

Korenine prvenca Arene segajo v leto 1979, ko Mick Pointer ustanovi skupino Silmarillion, ki po prihodu kitarista Stevea Rotherya skrajša ime v Marillion. Po garaškem tempu in nastopih po lokalnih odrih se Mickove sanje naposled uresničijo kmalu po prihodu karizmatičnega škotskega pevca Dereka Dicka, ki postane veliko bolj znan pod vzdevkom Fish. Slednji skupini posredno prinese jasno razpoznaven zvok in usmeritev in od tedaj grejo stvari bliskovito navzgor. Po dveh dodatnih menjavah basista in klaviaturista in izidu prvenca "Script For A Jester's Tear" (1983), ki je danes prepoznan za osrednjo klasiko progresivnega rocka, je legenda rojena. Marillion so izstreljeni med zvokovno najbolj zanimive in nepredvidljive skupine 80-ih in postanejo znameniti kot glavni nosilci novega vala progresivnega rocka. Ravno, ko se jim na stežaj odprejo vrata komercialnega uspeha pa Fish skuje "zaroto" proti Micku, ki je nenadoma označen kot neustrezen za njihovo nadaljnjo usmeritev. Mick, katerega so očitno ves čas privlačili nekoliko trši zvoki, je nenadoma prisiljen zapustiti skupino, katero je toliko let marljivo gradil. Vendar pa svojo vizijo in zvok originalnih Marillion vzame s seboj za njegov novi projekt, ki na plodna tla pade šele v začetku 90-ih, ko naleti na Clivea Nolana, prekaljenega klaviaturista kultnih neo progresivcev Pendragon. Clive je v tem času že poskusil srečo s svojo lastno skupino Shadowland, kjer je uresničeval tiste vizije, katere ni uspel izživeti pri Pendragon. Shadowland so bili v marsičem embrionalna verzija Arene, kateri pa je ves čas manjkala tista "pika na i", odskočni kamenček, ki loči ambiciozni projekt od resne skupine s svojim lastnim, prepoznavnim zvokom. Mick in Clive se tedaj odločita, da je napočil čas za stvarjenje skupine, ki bi utelešala najboljše prvine neo progresivnega rocka in jih združila originalnim zvokom, ki bi jih na daleč ločeval od žanrskih kameradov. Ko se jima pridružijo še kitarist Keith More, basist Cliff Orsi in pevec John Carson je Arena rojena. Sledi izid njihovega mističnega prvenca "Songs From The Lions Cage", ki je sunkovito presegel prvotno začrtani okvir ambicioznega projekta in rodil skupino z mogočnim zvokom in številnih skritih asov za vse ljubitelje nepredvidljivosti in skrivnostnosti iz najboljše šole britanskega (neo) progresivnega rocka. Čeprav bodo iz albuma v album rasli in izpopolnjevali svoj zvok, je "Songs From The Lions Cage" veliko več kot običajen prvenec s katerim postreže povprečna novopečena skupina saj se na njem ves čas čuti, da gre za stare glasbene mačke, ki spretno združujejo inštrumentalne finese z neverjetno ambientalno magijo, ki jo povečujejo tudi mistična, s starodavnimi legendami prežeta, poezija. To pa bo prav tista največja odlika, ki bo skupino spremljala tudi na njihovih sledečih albumih.

"Out Of The Wilderness" odpre režeč, skorajda preteč kitarski rif podložen na doneči liniji Nolanovih sinthov, kateri kmalu prevzamejo glavno pobudo in skladbo prevesijo v precej kompleksen del, kjer se melodične in prefinjene kitarske delnice prelivajo z atmosferičnimi klaviaturami. Po stopnjujočem ritmu vpade dramatičen Carsonov vokal. Slednji sicer ne spada med tehnično najbolj izpiljene pevce (kar se pokaže zlasti v višjih legah, kjer njegov vokal večkrat predčasno "ugasne") vendar to nadvse spretno nadomešča z dramatična ekspresijo in variabilno barvo glasu, ki zvesto sledi dediščini Petra Gabriela in (še posebno) Fisha. Podobnost s slednjim je večkrat glavni vzrok, da kakšne sekcije več kot očitno spominjajo na zgodnje Marillion; nekaj kar bo navdušilo vse nostalgike. Carsonovo sodelovanje s skupino bo kratkotrajno saj ga bosta Clive in Mick že na naslednjem albumu nadomestila s tehnično in ekspresivno veliko boljšim Paulom Wrightsonom, kar jim bo posredno prineslo še dosti bolj originalen zvok in jih potisnilo v ligo najbolj zanimivih skupin sodobnega prog rocka. Kljub temu pa je treba priznati, da je John svoje delo za takratno, razvijajočo se podobo skupine, ki je še iskala svoj pravi zvok, zelo dobro opravil. Njegovi vokalni viziji pa je v marsičem sledil tudi njegov tehnično imenitnejši naslednik. Nolanov mistični zvok orgel in sinthov ves čas skrbi za občutek skrivnostnosti in neznanih pričakovanj, ki se pletejo okrog z antičnimi temami obdarjeno poezijo. V drugem delu preko subtilnih kitarskih pasaž in okusnih sinthov sledi vesel prehod, ki skladbo prevesi v veličastno sekcijo, katero zaokroži energični in ekspresivni Carsonov vokal. Sledi kratka akustična skladba "Crying For Help I", ki je prva izmed med seboj povezanimi, konceptualnimi poglavji pod imenom "Crying For Help", ki služijo predvsem za povezovanje posameznih del ter kot romantične uverture v daljše epe. Prvi del predstavlja malo več kot eno minutno zakusko pred veličastno "Valley Of The Kings", odličnim neo progresivnim epom, kjer najbolj navdušuje izmenjavanje mirnejših, prefinjenih sekcij ter energičnih motivov. Glavna popotnica, da v poslušalčevi glavi oživijo podobe antičnega Egipta je odlični Moreov kitarski rif, energičen in liričen vokal ter Nolanove umetnije na klaviaturah, ki so pogosto glavni vir prepoznavnosti in lastnega zvoka skupine, ki bi sicer prej kot ne zvenela kot dobra kopija zgodnjih Marillion. V srednjem delu nastopi krajši srhljiv del, kjer doneči sinthi in "prestrašen" vokal povečujejo dramatiko vse do trenutka, ko to stanje na energičen način preseka melodična kitara in jo prek bogatih planjav klaviaturskih zaves potegne vse do končnega klimaksa. Romantična in baročno zasnovana "Crying For Help II" prek izjemno lepe melodije klaviatur in akustične kitare ponovno pokaže nežnejšo plat skupine in jo ponovno oddalji od primerjav z ostalimi neo progresivnimi skupinami. Temu sledi veličastni ep "Jericho", ki je eno izmed najboljših del na albumu. Odpre se kot melodramatična balada, kjer je v ospredju izjemno ekspresivni Carsonov vokal nakar na imeniten način vpadejo večplastni sinthi medtem, ko kitara ves čas drži osrednjo melodijo. Najboljše pa nastopi v drugem delu, ko na izjemno duhovit in originalen način vpadejo zvokovno neverjetno okusni in bogati sinthi, ki popolnoma spremenijo potek skladbe in jo prevesijo v veliko bolj mistične in kompleksne vode. Posamezni motivi se ves čas spreminjajo medtem, ko se na eleganten način prek energičnega ritma in odličnega Carsonovega vokala kompozicija nenadoma popolnoma nepričakovano zaključi. To ustvari učinek kot, da bi se nenadoma podrlo obzidje osrednjega liričnega subjekta, prvega obokanega mesta v človeški zgodovini in še danes najnižje ležečega mesta na svetu (250 m p.m.), katerega so po Bibliji podrli zvoki oblegovalnih fanfar. "Jericho" je resnično ena izmed njihovih prvih klasik na katero so lahko upravičeno ponosni saj jo ves čas odlikuje neverjetna energija, variabilnost kot tudi bogata lirična ekspresija. "Crying For Help III", ki je podkrepljena na ambientalnih sinthih in klavirju, v drugem delu pa jo prekinja tudi zvonjenje budilke in pritiskanje tipk telefona, je še en mistični odklop in priprava na še eno delo, bogato zvočnih ekspresij. Arena nadaljujejo svojo fascinacijo z mitologijo in skrivnostnimi zgodovinskimi dogodki prek "Midas Vision", še eno pristno klasiko, ki jo odpre frenetični kitarski rif, tuleče klaviature in bogata Carsonova lirična ekspresija. Vrhunec kompozicije je prav gotovo odlični, melodični refren, ki nazorno odseva starogrško zgodbo o tem materialno požrešnem frigijskem kralju, katerega so bogovi na čelu z Dionizom in Apolonom pošteno kaznovali za njegovo ošabnost (prvi z "darom" zlatega dotika s čimer se je vse, česar se je dotaknil spremenilo v zlato; drugi ga je "nagradil" s parom oslovskih ušes zaradi tega, ker je kot razsodnik pripisal Panu več spretnosti pri igranju piščali). Nostalgična balada "Crying For Help IV" je izmed vseh štirih "Crying" poglavij na albumu daleč najbolj zanimivo strukturirano saj jo poleg tenkočutnih klaviatur in bogate vokalne ekspresije (pri kateri pa je zaznati tudi nekatere tehnične slabosti, katere sem že prej omenil in katero bo njegov naslednik nadvse uspešno kompenziral), krasi tudi izjemno subtilna kitara. Svoje k tej magiji prav gotovo pripomore še posebni gost na kitari, ki ni nihče drug kot stari, že prej omenjeni Mickov kompanjon, Steve Rothery, ki postreže s svojo značilno, subtilno solažo, ki je obenem kar najboljša solaža na albumu. Ob tem kratkem, a nadvse simboličnem sodelovanju, si človek resno zastavi vprašanje zakaj Rothery ne vloži kaj energije tudi v morebitne solo projekte, saj gre za kitarista, katerega se enostavno ne moreš naposlušati pa naj bo to pri Marillion ali kje drugje. Zanimivo je, da ima skladba tisto pravo retro vzdušje ter resnično zveni kot, da bi jo potegnili iz 80-ih; v duhu tistih power balad, katere so prav Marillion potencirali do simbolov ambientalne perfekcije. Veliki, triumfalni zaključek in prava nebesa za vse ljubitelje progresivnih melodij in nepredvidljivosti, pa prinese nepozabni več kot 14 minutni mistični ep "Solomon", najboljše delo na albumu, polno neverjetnih preobratov in osupljive intenzivnosti, ki se lahko kadarkoli kosa z najboljšimi deli Mickove nekdanje skupine napove, da Arena ne poznajo šale. "Solomon", ki govori o legendarnem kralju Izraela in Judeje, Davidovem sinu, ki je slovel kot ideal modrega in mogočnega vladarja, pripisujejo pa mu tudi več delov Stare zaveze, postreže z vsemi glavnimi elementi, ki bodo skupino odlikovali tudi v njeni prihodnosti hkrati. Po mirnem uvodu jo odlična igra Carsonovega vokala (ki tu bolj kot kjerkoli na albumu spominja na Fisha), večplastne kitarske pasaže, nesramno režeč bas in dinamični bobni prenesejo v razburkane in nepredvidljive vode. Neverjetno je, kako lepo so tu uskladili izmenjavanje mirnejših, ambientalnih sekcij, kjer kraljuje poln zvok klaviatur in slide kitare z veliko bolj umazanimi ritmi, ki so ponavadi bližje progresivnemu metalu kot pa progresivnemu rocku (slednje bodo v prihodnosti še stopnjevali). Na koncu smo priča izjemno melanholičnemu, a tudi veličastnemu zaključku, ko se skladno izmenjujejo jokajoče kitarske pasaže in dramatični sinthi, kar dopolnjujejo tudi mogočni prehodi na bobnih, ki nazorno pokažejo kako zelo se je Fish uštel glede Mickovega talenta. Za ljubitelje legend in mistike tu prav ničesar ne manjka in glavno občutje, ki sledi zaključku albuma je kot končno razodetje po dramatičnih pustolovščinah. 

"Songs From The Lions Cage" ima seveda tudi svoje "pomanjkljivosti", , ki se najbolj kažejo v tem, da ima pogosto več kot očitno soroden zvok in usmeritev legendarnega prvenca Marillion. Pa čeprav je svetlobna leta daleč od tega, da bi ga razglasil za kopijo saj vsebuje vrsto razpoznavnih, prej omenjenih elementov, ki so Areno že v njenih začetkih oblikovali kot unikatno skupino. Kogar pa ta podobnost z Marillion ne moti bo nadvse užival v tej poslastici, ki mu bo obudila pristno neo progresivno magijo 80ih združeno z modernim zvokom. V prihodnosti so se Arena (kot že omenjeno), predvsem preko menjav, lotili številnih izboljšav in sčasoma so popolnoma izginile vsakršne primerjave z Marillion. Na koncu sledi neizogibna ugotovitev, da je "Songs From The Lions Cage" še vedno precej spregledan album (tudi s strani ljubiteljev skupine), kljub temu da gre za eno boljših izdaj progresivnega rocka s preloma 90ih pa tudi enega najboljših prvencev. Zato jo lahko povsem mirne vesti označim za klasiko neo progresivnega rocka, ki je ne sme pogrešati noben ljubitelj tega glasbenega žanra. Če bi se radi naužili Salomonove modrosti, razkrili Midasovo skrivnost, trepetali za zidovi Jeriha ter občutili pridih nesmrtnosti v Dolini kraljev, si zavrtite skladbe iz levje kletke ter se skupaj z Areno podajte v svet nepozabnih legend, kjer vam ne bo treba nikoli jokati za pomoč pred vso mogočo plehkostjo in kruto realnostjo s katero vas strašijo na večini današnjih radijskih postaj.