Rick Springfield je z albumom »Songs For The End Of The World« na najbolj eleganten možen način dokončal zgodbo, ki jo je zastavil njegov predhodnik »Venus in Overdrive« (2008) in tako dostavil množicam enega najboljših rock albumov leta 2012!
Avstralec Springfield je nekakšen adekvat kanadskemu Bryanu Adamsu, s to razliko, da Rick svoje glasbeno izročilo, s katerim je zaslovel davno tega, razumno »pači«, to pa pomeni, da Springfield v takšnih potezah učinkovito zadržuje vso bistveno esenco prepoznavnih atributov svojega glasbenega izraza. Mnogo Springfieldovih generacijskih sodobnikov se je v krčeviti želji po zadrževanju komercialne uspešnosti v podobnih glasbenih avanturah preteklosti pošteno opeklo. Springfield pa ostaja za razliko od njih konstanta. Mož je vselej slovel po tem, da je kreiral različne albume in pri tem, ko je pomikal in širil ustvarjalne bariere, vselej uspešno zadrževal svojo elementarno glasbeno prepoznavnost.
»Songs for the End of the Word« je šolski primer pravilno odmerjenih potez v korakih transformacije svojega lastnega avtorskega glasbenega značaja do mere, ko ta ujame korak z aktualnostjo zvočne produkcije novega časa, kot tudi nekaterih aktualnih žanrskih vzgibov v rock glasbi, kot jih danes kategorično forsirajo mnoga trobila v rokah korporacij. Rick je potegnil iz obeh svetov najboljše ter obe ti zgodbi združil v nov, sveže zveneč, navdahnjen album, ki prekipeva od mladostniškega karakterja, že pregovorne Rickove melodične nalezljivosti, prave doze rockovske intenzitete in seveda dražljive in nevsiljive doze pompa.
Obenem je treba uvodoma poudariti, da ostaja Rick pri krepkih šestih križih fantastičen vokalist. Prijazni elegantni in vselej pozitivno naravnani lik šarmantnega doktorja Noaha Drakea iz nanizanke General Hospital sicer v privatnem življenju nima sicer izhodiščnih točk, da bi se v njem lahkotno poistovetil s to filmsko vlogo. Zato je Rickova poezija bila od nekdaj globlja in vsebinsko posebej otipljiva, lahko rečemo, da je mož vselej znal prefinjeno voditi poslušalca skozi svoja osebna obzorja razodetja skritih kotičkov duše in skozi glasbo plasirati čustva bolečine in jeze. »Songs for the End of the Word« je nov dokument takšne vsebine. Je pa album, ki kljub apokaliptičnemu naslovnemu odzvenu, raste in se razvija vseskozi v pozitivno naravnanem duhu.
Springfield bi se lahko že davno upokojil, saj je v življenju dosegel vse, kar si umetnik njegovega kova lahko želi. Znani filmski igralec, se je nedavna z avtobiografijo »Late, Late at Night…: A Memoir«, izdano za založbo Simon & Schuster’s Touchstone, zavihtel na New York Timesovi lestivci »best sellerjev« na odlično pozicijo št. 13, medtem ko je revija Rolling Stone uvrstila taisto delo med najboljših 25, avtobiografij vseh časov. Da pa bo mera polna, je treba k temu dodati izjemno uspešno glasben kariero, ki zajema preko 25 milijonov prodanih albumov do tega dne, kar 17 hitov, ki so se uvrstili v ameriško lestvico 40. najboljših, z zimzeleni, kot med drugim »Don’t Talk to Strangers«, »An Affair of the Heart«, »I've Done Everything for You«, »Love Somebody«, »Human Touch« in »Celebrate Youth«. Seveda ne gre prezreti še častitljivosti Grammy nagrade za najboljši moški rock vokal, ki ga je osvojil z svojim hitom št. 1 »Jessie’s Girl«.
Vitalnosti Ricku pri njegovih krepkih 63. letih ne primanjkuje. Še vedno se prebije preko meje 100 nastopov letno, z novim izdelkom pa potrjuje, da se v svojem poslanstvu še zdaleč ni izpel in da nosi v rokavu še kopico pronicljivih sporočil, kar je zgostil tudi v najnovejši izdelek »Songs For the End Of the World«. Skladb je bila cela plejada in opcijskih izidov z različnimi dodatnimi skladbami (tudi različnimi naslovnicami) je kar nekaj. No promo izvodi dostavijo vselej le albumske skladbe, zato se bomo omejili le na regularni albumski presek, ki meri nekaj preko 41. minut nove Springfieldove glasbe.
Otvoritev albuma gre v špuri, da ne veš najprej dobro ali si pomotoma vstavil v CD predvajalnik kakšno plato od NOFX . Otvoritvena Wide Awake poda vso poanto Springfieldove glasbene pridige v letu 2012, kot je zapisana v tretjem odstavku te recenzije. Združil je perfektno element sovjega primarnega čuta kreiranja nalezljive melodične dovršenosti z modnim, trendovsko iskanim zvokom novega časa. Predstavljajte si skrčeno formo v tri akorde, ki pa vseskozi polno učinkuje v grabežljivi kombinaciji vokalnih melodij in rockovski intenziteti. To znajo dostaviti le izkušeni stari mački in Rick sodi v špico le teh. Idealno kombiniranje starih glasbenih časov z novimi je Rick ujel zlasti v skladbi My Last Heartbeat.
Nalezljivosti preko albuma ne zmanjka ob pospešeno živahnem rock utripaču I Hate Myself, pa antemično zapeljivi Our Ship's Sinking. Če se v razgovoru s svojim angelom v skladbi Gabriel skoraj dotika novodobne »heartland« atmosfere The Killers viže, zveni Love Screws Me Up (»Ljubezen me je zjebala«), v počasnejšem izvirniku ustvarjena že v času albuma »Karma« (1999) v klasičnem zvenu in v varieteti bliže ljubiteljem Springfieldovih sodobnikov Brucea Springsteena in Bryana Adamsa. Nov dinamični odklon tega izjemno variabilnega, a čistokrvno Springfield-ovskega izdelka prinese skladba Depravitiy, ki meji v svoji izzivalni fuziji že na art do prog rockovke prijeme, ki niso mnogo oddaljena tudi od laže dostopnih del kompaktnega vžiganja skupin Spock's Beard in Neal Morse solo. Prevzema pa ta komad zlasti po izjemnem atmosferičnem »groovu« polno nalezljivega antemskega napeva v refrenu. Bas linije Matta Bissonette-ja so v kreaciji groovea mnogokrat ključnega pomena na albumu. Za Depravity to potrdi odlična zaključna rockersko nabrušena One Way Street, ki intenzivno sklene ta album. V refrenu slednje se Rick spogleda z melodičnostjo The Beatlovskega izročila, ki je skozi modni primež novih časov v produkciji ujel znova nekaj ameriške neo art/prog rockovske nalezljivosti omenjenega Neala Morsea.
Manj zanimiva skladba albuma Joshua, je posvečena Rickovemu sinu, iz besedila le te pa ni težko razbrati osnovnih očetovskih življenjskih napotkov sinu . Dekleta in zrele punce pa se bodo ob Rickovemu glasu medila tudi to pot v polnem odmerku, ko si bo zarotirale You And Me – udarna balada. Sledenja ob skladbah A Sign Of Life in mračni I Found You vzdržuje na albumu največ sorodstvenih vezi s predhodnikom »Venus In Overdrive« (2008).
Springfield je perfekcionist in jasen vizionar, ko se loteva svojih stvaritev. V studio je vpoklical izjemnega Matta Bissonette-ja,brez katerega Rick sam definitivno ne bi izpeljal vsega na novem albumu, tako učinkovito, kot so mu v izhodišču za album odvzanjale ideje v glavi. Bissonette je pretanjen studijski mag, ki je ideje Springfileda mojstrsko implementiral s svojim fenomenalnim občutkom za kreacijo živega in v polno dinamičnem razmahu zvenečega izdelka. Na album »Songs for the End of the Word« se po albumu »Karma« iz leta 1999 znova vrača s svojimi kitarskimi uslugami dolgoletni Rickov kompanjon Tim Pierce, medtem ko so plasti vokalnih harmonij točkovno še psoebej sočno zabeljene, saj sodelujeta na albumu tudi prekaljena vokalista in sicer Richard Page (Mr. Mister) in John Waite (solo, ex-Bad English)
Springfield in Bissonette sta vse skladbe položila na trakove v soju izjemnega dinamičnega razvoja. Na tak način sta izdatno kontrastno poudarila ujeto elementarno razgibanosti med njimi (kar se vodilnih motivov tiče), mnogokrat pa uho ne more preslišati več kitarskih linij, ki gostijo zvok in mu dajejo ujeto dinamiko in živost. Rick je vselej držal v svojem zvoku odločen kitarski riff, v novih časih pa se ti riffi šopirijo še izdatneje. Seveda ne smemo zaobiti perfektnih vokalnih melodij, ki jih Springfield nadgrajuje podobno kot pri linijah kitar. S harmonizacijo več vokalnih linij v grabežljivo antemično bombastiko refrenskih in predrefrenskih napevov.
»Songs for the End of the World« je album, ki vas bo držal vseskozi čvrsto ob sebi, saj se ga drži izredna barvitost, organska živost, dinamična razgibanost, prava esenca Ricka Springfielda kot komponista in vokalnega interpreta. Springfield ostaja z njim mlad, navdahnjen, izzivalen in idejno neusahljiv. Gre za vrhunec izdaj melodičnega rocka v letu 2012, če ne kar za najboljši žanrski album letnika 2012. Springfield je z njim dozorel še za korak navzgor! Sedaj pa upajmo, da se bo »priklestil« tudi na kakšen evropski koncert. Skrajni čas bi že bil.
na vrh