S "Song For America" so Kansas še nadgradili svojo simfonično prog rockovsko usmeritev, ki so jo začrtali z izvrstnim istoimenskim prvencem. Kljub temu, da so si po izidu "Kansas" (1974) doma pridobili omembe vredno in zvesto bazo privržencev pa so v tistem času še vedno ostajali razmeroma majhen band, ki je po večini nastopal po raznih zakotnih kavbojskih barih domače Topece, vselej precej konzervativnega dela Amerike, kjer si nihče ne bi mogel predstavljati, da bi se kdaj razvil kak kvaliteten progresivno rockovski band. Tisti, ki še niso slišali njihove glasbe in so videli samo fotografije članov zasedbe, so mislili da gre za neko country skupino, saj so se še vedno oblačili kot kaki kavboji. Mejaški imidž iz špageti vesternov jim gotovo ni delal usluge pri večji prepoznavnosti, a tisti ki so slišali prvi album ali si jih ogledali v živo so bili gotovo osupli, če ne zmedeni nad virtuoznostjo in glasbo ameriške skupine, ki je ustvarjala prvovrsten simfonični progresivni rock po klasičnem britanskem receptu.
Na "Song For America" je tovrstna usmeritev doživela svoj vrhunec, saj gre prav gotovo za njihov najbolj britansko zveneči album oziroma je najbližje, kolikor so se Kansas kdaj približali definiciji simfoničnega prog rocka, kateri je po večini izhajal iz klasične glasbe. Pobudo pri kreiranju samostojnih kompozicij je tu prevzel kitarist Kerry Livgren, kar se albumu tudi pozna, saj vsebuje izobilje nadvse okusnih simfoničnih aranžmajev ter ga ponekod krasi izjemno mistično vzdušje. Slednje je izviralo tudi iz tedanje Livgrenove navdušenosti nad vsem vzhodnjaškim. Prav Livgrenove kompozicije pa so tudi najboljše na albumu, čeprav je tudi pevec/klaviaturist Steve Walsh, druga polovica obeh glavnih ustvarjalcev skupine, prispeval kar nekaj dobrih idej, ki pa so večinoma bližje hard rocku oz. bluesu rocku. Walsh, kateri je bil vselej eden najboljših tenorjev v povesti rock glasbe, čeprav se ga pri naštevanju najboljših pevcev precej pogosto pozablja, je bil obenem tudi zelo soliden klaviaturist, kateri pri poznavanju in uporabi sintesizerjev ni kaj dosti zaostajal za evropskimi sodobniki. Zvok klaviatur je na tem albumu postal opazno mehkejši, bolj fin in tudi tako bližje večini evropskih prog skupin. Na "Song For America" je bil opazen napredek predvsem v ritem liniji Ehart/Hope, ki je postala še bolj dinamična medtem, ko mojstrski violinist Robbie Steinhardt morda nikoli ni prišel do takšnega izraza kot prav na tem albumu. Tudi lirična tematika je postala nekoliko mračnejša, večina besedil se ubada s temačnejšimi platmi človeške družbe.
"Song For America" je dobro uravnotežen album na katerem je pravo število epskih simfoničnih prog rockovskih poslastic kot tudi hard rockerskih/blues barskih zažigačev, kar pomeni, da bi album moral biti všeč tako ljubiteljem Genesis kot Deep Purple. Uvodni "Down On The Road" je precej bazičen blues/hard rock standard, kjer je zaznati njihove korenine ter kjer običajne britanske simfonične prog rockovske tendence ne pridejo do kakega večjega izraza. Kljub temu gre za dober in nadvse primeren uvod v album, katerega odlikujejo številne raznolike inštrumentalne pasaže, predvsem na violini, kitari in klaviaturah. Walshovo besedilo o življenju prekupčevalcev z drogami, se dobro ulije z njegovim mogočnim tenorjem, ki iz sebe seva ves gnev tega sveta. Skladbo spremlja tudi tipičen bluesy ritem, številni sočni Livgrenovi kitarski rifi ter ploski rok. Vse to priča o tem, da gre za eno izmed tistih tipičnih "barskih" Walshovih stvaritev za katere je črpal navdih še iz časov pri svoji prvi skupini White Clover.
Sledi epska naslovna kompozicija, "Song For America", ki je fantastičen Livgrenov simfonično prog rockovski antem, eno njihovih najbolj priljubljenih ter dovršenih del sploh in po mojem tudi vrhunec albuma. Ta čudovita kompozicija je nabita z neverjetno veličastnostjo, ki izvira iz izjemno polnega zvoka klaviatur, skozi katere je napeljan duhovit kitarski rif ter virtuozne pasaže na violini. To pompozno vzdušje nepremagljivosti se prek številnih ritmičnih prehodov nadaljuje dokler ne nastopi zmagoviti časovni prehod ter prekrasna vesoljska sekcija, kjer se mešajo zvoki mini mooga, klavirja, violine in kitare ter tvorijo popoln zvočni zid. Walshov mogočen vokal pričara idealistično zgodbo o utopični deželi, katera se predvsem zaradi človeškega pohlepa ni nikoli uresničila. Na nobeni stvaritvi v zgodovini skupini ni zaslediti toliko simfoničnih vplivov Emerson, Lake & Palmer, ki se kažejo predvsem v raznovrstnih, energičnih in nepredvidljivih solažah na moogu, sintesizerjih ter klavirju. Steinhardove pasaže na violini medtem ves čas zagotavljajo njihov avtentičen zvok. Zadnja inštrumentalna sekcija predstavlja trenutek, ko so se Kansas sploh najdlje približali definiciji simfoničnega proga. Walshova vokalna predstava tudi tokrat sproža mravljince po hrbtu. "Song For America" nedvomno predstavlja eno največjih zmagoslavij v povesti skupine in epsko stvaritev, ki bo za vedno premagala vse časovne teste. Tudi po Steinhardtovih besedah je ta skladba njihov glavni antem oziroma tista, ki med nastopi v živo predstavlja dušo skupine.
"Lamplight Symphony", je še en odličen simfonično prog rockovski ep britanske šole, ki ni prav nič manj pompozen kot "Song For America", le da vsebuje nekoliko mračnejše vzdušje, ki izvira tudi iz Livgrenovega vznemirljivega besedila o srečanjih z duhovi. Kansas tu ponovno kot za šalo ustvarjajo kompleksne in dramatične časovne prehode, kjer prašijo mogočne pasaže na violini, moogu, hammondkah in kitari medtem, ko Walshov vokal ob pomoči izvrstnih spremljevalnih vokalov preprosto para srce. Za vse prste obliznit je predvsem mogočen, nepričakovan prehod v drugem delu, ko vpade veličastna plast mooga in nastopi Livgrenov oster rifing. Tu Kansas še enkrat zablestijo kot unikatni mojstri mešanja pompoznih simfoničnih aranžmajev ter nabrušenih hard rockerskih kitarskih pasaž. Čudovite pa so tudi vmesne melanholične pasaže na violini in klavirju, ki pričarajo neverjetno epskost iz nekih davnih, že dolgo pozabljenih časov. Na tej odlični kompoziciji, ki prav tako sodi med pomembne Kansas klasike, je mogoče zaznati nezanemarljiv vpliv Genesis.
Z Walshevo "Lonely Street" se Kansas ponovno vrnejo nazaj na zaprašena domača puščavska tla, v bližino nekega pozabljenega bara sredi puščave in koruznega polja. Gre namreč za še en dokaj bazičen, a potenten blues rocker, ki v besedilu pripoveduje zgodbo o težkem življenju na ulici. Seveda ne manjka nabrušenih Livgrenovih kitarskih pasaž in Walshevega bluesy vokala, katerega bi si gotovo želel posedovati sleherni hard rock band tistega časa. Vmes prevladuje precej zaspan, počasen barski ritem. Privrženci njihove hard rockerske plati bodo to kompozicijo nedvomno znali precej bolj ceniti kot ljubitelji njihovih prog rockerskih tendenc, katerim bo to zelo verjetno še najšibkejše delo na albumu.
Na "The Devil Game" sta združila svoje kompozicijske moči Walsh ter basist Dave Hope in ustvarila solidno stvaritev, ki pripoveduje v rocku precej klasično lirično tematiko; o igri s hudičem in vseh njenih posledicah. Tu so Kansas nadvse uspešno in v ustrezni meri združili tako svoje blues/hard rock kot simfo prog elemente, kar se kaže v prepletu bogatih simfoničnih aranžmajev na violini ter klaviaturah, dinamičnem ritmu ter razjarjenih kitarskih rifih. Walshov vokal ponovno razganja od potentnosti in dramatike. Solidna stvaritev, a najboljše, kot ponavadi pride čisto na koncu.
"Incomudro- Hmyn To The Atman" je tretji, najdaljši in zaključni simfonični prog ep na albumu, ki je že na daleč prepoznavna Livgrenova mojstrovina. To potrjuje tudi besedilo, ki izhaja iz filozofskih naukov hindujske religije, katero je tedaj Livgren kot navdušenec nad orientalsko mistiko ter pred spreobrnitvijo v "novo rojenega" kristjana, še navdušeno preučeval. Od vseh prog epov na albumu je ta morda še najbolj dovršen, tudi kar se tiče kompleksnosti strukture posameznih simfoničnih aranžmajev. Kompozicijo kar razganja od himnične pompoznosti. Tu je moč občudovati izjemno harmonijo med posameznimi klasicističnimi inštrumentalnim sekcijami. V prvi sekciji izstopajo predvsem izvrstne Walshove solaže na hammond orglah ter Steinhardtove violinske mojstrovine. V drugem delu prevzamejo pobudo agresivni Livgrenovi kitarski rifi, ki v kombinaciji s sočnim zvokom sintesizerjev in ponorelim bobnarskim ritmom tvorijo zvok nečesa, kar bi nekateri danes označili tudi kot prog metal. Vzdušje se neprestano spreminja od melanholičnega, mističnega, skrivnostnega do zmagovitega in tudi v tem segmentu so bili Kansas pravi mojstri. To je ena od tistih kompozicij, katero bi morali slišati vsi tisti, ki skupine ne poznajo (preveč dobro) in ki omalovažujejo njihovo prog rockovsko plat.
Kansas so s "Song For America" ustvarili polnovredno mojstrovino in se na njem najbolj približali simfoničnemu zvoku vplivnih britanskih progresivno rockovskih skupin, nekaj kar bo gotovo znal ceniti vsak prog rockovski gurman. Prav gotovo bi bil to celo njihov najboljši album, če ne bi kasneje izšel neverjetni "Leftoverture" (1976), njihov največji komercialni uspeh in veliki preboj, na katerem so pustili največ svojih klasik. Čeprav "Song For America" (še) ni vseboval nobenega hita in jim ni prinesel zaznavnega komercialnega uspeha tako kot "Leftoverture", kar seveda ni nobeno merilo kvalitete, je po mojem njihov magnum opus, kar se tiče vsebnosti veličastnih simfoničnih aranžmajev in s tem posredno mističnega vzdušja. Konec koncev je vseboval tri izvrstne prog epe, ki se lahko uvrščajo na sam vrh njihovega ustvarjalnega opusa. Vsakogar, ki ima kakršne koli pomisleke o njihovi progresivni naravi, pozivam, da jih začne odkrivati s tem albumom. Ne gre pa zanemariti tudi hard rockerskih/blues rock kompozicij, ki so lepo pričale o njihovi raznolikosti in žanrski neomejenosti in ki skupino vselej delajo zanimivo tudi širšemu občinstvu. Kansas je do velikega komercialnega preboja ločilo samo še eno leto. V tem času so izdali še en imeniten album, sicer nekoliko nižjega profila, nato pa se je začelo veliko osvajanje svetovnega glasbenega občestva.
na vrh