Gamma Ray: Somewhere Out In Space

Prava nadaljevanka "Land Of The Free". Priča smo novim drastičnim, a očitno zelo premišljenim spremembam v postavi. Sedaj že legendarni član Gamma Ray, Dirk Schlächter, se je vrnil k svoji prvi ljubezni, bas kitari. Kai je pridobil v skupino enakovrednega kitarista in pravzaprav skoraj da ne deklico za vse, Henja Richterja. Ta ga je razbremenil kar nekaj solaž in poživil tisto, v čemer so Gamma Ray eni največjih mojstrov. Mojstri tercetnih harmonij. Človek poleg tega obvlada računalnike do potankosti, kar so Gamma Ray izkoristili s semplanjem raznovrstnih efektov v pesmih. In poleg tega so lansirali izza produkcijske mize novo nadgradnjo svojega zvoka, ki je ostal prepoznaven, a nadgrajen. Henjo se je odlikoval še po neverjetnem občutku za dodane klaviature, ki so v primerjavi s predhodnim albumom še bolj dodelane. Nikakor ne prevladajo nad rifingom, a perfektno bogatijo celoten zvok skupine. Ustvarjajo krasno podlago za kritje rifinga in dvigujejo vzdušje zlasti v mirnih delih pesmi. In še nekaj. Henjo je poskrbel za oblikovanje bookleta in za to je zadolžen pri Gamma Ray tudi danes. Za bobne pa je sedel Dan Zimmerman in to so Gamma Ray potrebovali. Popolno ritem mašino, ki do potankosti obvlada pritiskanje po dvojnem bas pedalu (kako šklepa Dan bobne posebej v naslovni pesmi). Ne, resnično. Ritem linija je od obstoja skupine postala najbolj agresivna.

Enkratna, in meni osebno najljubša, "No Stranger (Another Day In Life)". Čista melanholija. Spoznanje samega sebe. Nihče (množica) te ne razume, a zato nikakor nisi sam, ker si spoznal sebe (našel svoje poslanstvo in svobodo). Izredna kreacija srednjega tempa in ena redkih na plošči, katere odprti rifing okrepljen z rožljajočo bas linijo je premišljeno ostal skoraj v celoti neprepikan.

Kai je končno našel čudežno formulo. Formulo stabilnosti postave, ki se je ohranila takšna do danes. Perfektna zmes zraka, ognja, vode in zemlje. Štirje jezdeci apokalipse izražajo skozi celotno ploščo neverjetno kemijo, ki ponovno ponuja perfekcijo melodike heavy metala. Tudi kjer gre linija malo "po veselo" ali drugače rečeno skozi durovske lestvice, jo Kai s prepoznavnim glasom prizemljuje. Pesmi imajo tisti hladni pridih, ki je spet prepričljiv in živ. Za to je v prvi vrsti znova kriv Hansenov unikaten in vživeti vokal.

Že trganje basa v uvodnih taktih otvoritvene pesmi je napoved čiste intergalaktične dirke. Pesmi so zopet hitri odžaganci, ki jih krasi superiorno pikanje v rifih in enkratno ravnovesje prelivanja ritmov in motivov v njih. "Beyond The Black Hole", "Somewhere Out In The Space", "The Guardians Of The Mankind", "Man, Martians And Machines", da o "Valley Of The Kings" izdanem tudi kot singlu, sploh ne govorim.

Taktika je v osnovi ostala ista. Komplicirati, a ne preveč. Ravno toliko, da ne izpade zateženo. Pesmi so fluidne, torej motivi vseskozi nevsiljivo prehajajo drug v drugega, kar velja tudi za menjavanje ritmov. Perfektna priredba Uriah Heep "Return To Fantasy", ki je dodana kot bonus komad 2002 remasterane izdaje, nas postavi pred hipotezo. Če so Uriah Heep za gama žarke ena vplivnih skupin, je potemtakem gordijski vozel izjemnih kompozicij skupine razvozlan.