Večina ljubiteljev evropskega power metala je za Blind Guardian prvič slišala, ko je leta 1992 izšel njihov četrti studijski album, »Somewhere Far Beyond«, za katerega se lahko reče, da je tisti, ki je dokončno definiral njihov slogovni pristop in jih utrdil kot power/progmetalsko velesilo. Že predhodni dosežek, »Tales From the Twilight World« (1990) s katerim ob izidu razen na Japonskem sicer niso dosegli kakšnega večjega odmeva, je predstavljal velik slogovni in zrelostni korak naprej, a to je bil šele začetek kar se tiče vpijanja progresivnih simfoničnih in akustičnih elementov v Blind Guardian zvočni kolaž. Na »Somewhere Far Beyond« so Hansi, Andre, Marcus in Thomas pomahali v slovo svoji trasherski oziroma speed metal preteklosti in se popolnomo usmerili v mistične svetove epskega prog metala pod zaznavnim vplivom power/prog metal veljakov na čelu s Helloween in Savatage pa tudi vplivi legendarnih Queen nikakor niso bili zanemarljivi. Slednji so še zlasti vplivali na vse večjo prisotnost epskih spremljevalnih vokalov, ki so znotraj Blind Guardian glasbe začeli dobivati vse večjo vlogo, medtem ko je bila akustičnim in orkestralnim aranžmajem dokončno odprta prosta pot.
Na tem albumu se nahaja nekaj njihovih najbolj znanih in slikovitih pesmi med katerimi izstopa najbolj priljubljena Blind Guardian balada, »The Bard's Song (In The Forest)«, katero publika na koncertih velikokrat odpoje kar v celoti, mistični »Time What Is Time«, dramatični »Journey Through the Dark«, orkestralna mojstrovina »Theatre of Pain«, nostalgični »The Quest For Tanelorn« ter epska naslovna skladba, katera predstavlja »Somewhere Far Beyond« vrhunec. Tako kot v preteklosti je večina besedil na albumu navdahnjenih po različnih fantazijskih in znanstvenofantastičnih literarnih mojstrovinah, kar velja že za uvodno klasiko »Time What Is Time«, katera je bila navadhnjena po romanu/filmu 'Blade Runner' oziroma, po naše, 'Izstrebljevalec'. Kljub temu atmosfera te kompozicije bolj spominja na prizorišče kakšne fantazijske sage kot na distopično mesto prihodnosti. Mističnemu, akustičnemu uvodu sledi buren prehod v udarno, distorzirano sekcijo, kjer ob podpori dvojne bas stopalke nastopijo tercetne harmonije, medtem ko vrhunec predstavlja večglasni refren.
»Journey Through the Dark«, ki se v besedilu nanaša na starega barda, spremljevalca glavnega junaka Moorcockove epske sage 'Eternal Champion', je ena izmed hitrejših skladb na albumu s številnimi kataklizmičnimi bobnarskimi prehodi, navitimi kitarskimi pasažami in klimaksom v epskem refrenu. »Black Chamber« je kratka, odlično odpeta balada z mračnim sporočilom. Orkestralni ep »Theatre of Pain«, ki je bil navdahnjen s fantazijsko novelo 'The Merman's Children', predstavlja prvi izlet v svet orkestralnega power metala. Hansi tu vnovič demonstrira svoj izjemni pevski napredek in emocionalno širino pri 'pripovedovanju' tragične zgodbe o propadu antičnega podvodnega ljudstva. To je mojstrovina, ki bi zaradi mogočnih simfoničnih aranžmajev lahko služila tudi za glasbeno podlago epskim fantazijskim filmom v režiji Petra Jacksona in prava škoda je, da jo filmski producenti niso nikoli uporabili, čeprav se je nekaj časa celo govorilo o tej možnosti.
Mistična mojstrovina »The Quest For Tanelorn« predstavlja tretje sodelovanje banda z legendarnim kitaristom/pevcem Kaijem Hansenom (Gamma Ray, ex-Helloween, Iron Savior), ki tokrat ni prispeval spremljevalnega vokala, a se je vseeno izkazal z bravurozno kitarsko solažo. Besedilo se nanaša na dogodke iz ene izmed Moorcockovih novel o junaku sage 'Eternal Champion', ki se poda v antično mesto Tanelorn. Skrivnostnemu uvodu sledi menjavanja udarnih in subtilnih sekcij, medtem, ko v srednjem delu nastopi skorajda sakralno vzdušje. Večglasni, epsko-nostalgični refren je eden izmed najboljših v Blind Guardian povesti. Mnogo let kasneje so s skladbo »Tanelorn« ustvarili nadvse posrečeno nadaljevanje »The Quest For Tanelorn«. »Ashes to Ashes« je še ena epska klasika in obenem najbolj mračno delo na albumu, saj se dotika smrti Hansijevega očeta. Po uvodnem delu, ki spominja na glasbeno ozadje kakšne grozljivke nastopijo burne kitarske harmonije in stopnjevanje dramatičnega vzdušja s pomočjo razgibanih večglasij. Naslednji dve kompoziciji sta medsebojno povezani. Nepozabna akustična balada »The Bard's Song (In The Forest)«, katero so deset let kasneje izdali v obliki singla in katero zna vsak Blind Guardian privrženec odpeti na pamet je morda celo najbolj prepoznavno delo v zgodovini banda, katero odigrajo na vsakem koncertu. Ob presunljivih, folklorno obarvanih akustičnih aranžmajih in Hansijevi izjemni vokalni interpretaciji med drevesnimi duplinami znova 'oživijo' hobiti, vilini, škratje in enti.
Blind Guardian ne bi bili Blind Guardian, če ne bi vsaj v enem besedilu navdih črpali v enem izmed del J.R.R. Tolkiena. To velja za skladbo »The Bard's Song (The Hobbit)«, ki je bila navdahnjena po Tolkienovem epskem romanu 'Hobit' ter je po strukturi v marsičem distorzirana verzija predhodnika »In The Forest«. Zmagoslavna večglasja so odpeta na izjemno doživet način, medtem, ko kitarske harmonije ves čas zagotavljajo epiko in dramatiko. Vzdušje in besedilo odlično poustvarita ključne dogodke iz prej omenjenega uvoda v 'Gospodarja prstanov'; od srečanja s troli do bitke petih armad. Dokler ni prišla filmska trilogija 'Hobit' je prav ta skladba najbolj uspešno oživela like in dogodke iz tega nepozabnega fantazijskega romana.
Inštrumental »The Piper's Calling« vsebuje dramatični solo na škotskih dudah. Naslovna in obenem zaključna skladba predstavlja zmagoslavni »Sonewhere Far Beyond« klimaks. Ta epska mojstrovina, ki se v besedilu dotika prvih dveh delov kultne fantazijske sage 'Temni stolp' izpod pisateljskega peresa legendarnega Stephena Kinga, je hkrati tudi najbolj kompleksno delo na »Somewhere Far Beyond« s številnimi nepredvidljivimi preobrati med katerimi izstopata vložek s škotskim dudami, ki nastopi v srednjem delu ter izvrstna kitarska solaža, medtem, ko je mogočni, večglasni refren prav tako posebno poglavje zase.
Tudi tri bonus skladbe, ki so izšle na originalni verziji CD-ja, so vse po vrsti zanimive, še posebno izjemno posrečena priredba Queen klasike »Spread Your Wings«, ki je še en nazoren dokaz, da se je Hansi v tej fazi svoje kariere že razvil v občudovanja vrednega pevca. »Trial By Fire« je zabavna priredba NWOBHM herojev Satan, čeprav s svojim nekoliko orientalskim vzdušjem ne paše najboljše na ta album, medtem ko klasična verzija »Theatre of Pain«, ki vsebuje še več orkestralnih aranžmajev, še bolj utrdi prepričanje, da bi bila ta klasika več kot primerna filmska podlaga Hollywoodske interpretacije Tolkienovih del.
S »Somewhere Far Beyond« so Blind Guardian na začetku devetdesetih, ko so Helloween zabredli v krizo identitete in so Gamma Ray še iskali svojo pravo podobo, postali vodilni predstavniki nemškega power metala. To je bil izjemen dosežek za mladi band, ki je že na prejšnjem albumu začel na polno uresničevati svoje velike ambicije, medtem ko je bil s »Somewhere Far Beyond« narejen še en ogromen korak naprej v konstantni zvočni evoluciji. S pomočjo njihove glasbe so začeli oživljati nekateri fikcijski svetovi po različnih literarnih predlogah, ki so se šele čez leta prvič pojavili na velikem platnu in tudi to je eden glavnih razlogov zakaj so naglo začeli pridobivati vse več ljubiteljev svoje glasbe. Nekako v tem času so jim privrženci nadeli naziv metalskih bardov in od tedaj naprej se jih drži tovrstna oznaka. Sledila je ambiciozna turneja z vrhuncem pred fanatično japonsko publiko, katere rezultat je bil prvi koncertni album »The Tokyo Tapes« (1993).
na vrh