Marillion: Somewhere Else

Marillion so v zadnjih letih nedvomno ena izmed tistih skupin, ki zahtevajo veliko poslušanj preden jih lahko objektivno oceniš ter potem napišeš kolikor toliko verodostojno recenzijo, saj ustvarjajo albume, ki v ušesih zrastejo šele polagoma. Če bi tole recenzijo spisal že po kakšnih treh poslušanjih, bi se verjetno pritoževal nad premajhno variabilnostjo in da je vsako delo na albumu preveč podobno kakšnemu od njihovih preteklih del. Toda iz izkušenj vem, da je pri njih pač potreben povsem drugačen pristop. Zato sem si za "Somewhere Else" vzel več časa in ga poslušal počasi in postopoma. Posledica je bila podobna kot pri večini izmed njihovih zadnjih del. Album je namreč z vsakim poslušanjem postajal vse boljši. Kakšnih presežkov pa tokrat vseeno ni dosegel. Posneti enakovrednega naslednika mojstrovine kot je bila "Marbles" (2004) vsekakor ni bil lahek zalogaj in občutek imam, da si Marillion, katerim ta podvig ni najboljše uspel, s tem niso kaj dosti razbijali glav. Čeprav je daleč od mojstrovine pa so vseeno uspeli ustvariti še en dober album, ki ti ob vsakem vnovičnem poslušanju pusti nekaj novega. Njegova glavna "pomanjkljivost" bi bila morda le v tem, da morda na trenutke za malenkost preveč vleče na solo stvaritev Stevea Hogartha, kar je predvsem posledica tega, da vsebuje precej velik delež njegovih vokalov in razmeroma malo solaž. To pa me kot nekoga, ki je od nekdaj cenil njegov izjemni in unikatni pevski talent sploh pretirano ne moti. Le malo pevcev v današnji progresivi in širše namreč poseduje tak vokalni doseg ter toliko patosa kot ga lahko demonstrira gospod H', zlasti na naslovni skladbi.

Hogarth je tokrat brez dvoma osrednji "zvezdnik" albuma vseeno pa ne gre pozabiti ostalih gonilnih sil skupine. Steve Rothery tokrat resda ne odigra toliko kitarskih solaž kot smo jih od njega ponavadi vajeni toda, ko se odloči da kakšno zaigra, je ta popolna fantazija. Razen tega odigra vrsto odličnih pasaž in si privošči vrsto nenadnih vpadov znotraj glavne melodije kot denimo na naslovni skladbi. Ian Mosley je tokrat na svojih bobnih znova v vrhunski formi in precej bolj v ospredju kot je bil na "Marbles". Podobno velja tudi za Trewavasov bas. Edini, ki na albumu vse preveč ostaja v ozadju je Mark Kelly, ki na klaviaturah večino časa posveča predvsem ustvarjanju obširnih zvočnih zaves, ne da bi odigral kakršnokoli solažo, čeprav bo vsako vnovično poslušanje posameznih del razkrilo nekatere nove zvoke in variacije prek njegovih klaviatur.

"Somewhere Else" je na splošno precej stabilen in konstanten album, ki vsebuje tudi nekaj potencialnih radijskih hitov, zlasti na svoji prvi polovici. Marillion po pričakovanjih še naprej plovejo po vodah ambientalnega art rocka, le da so tokrat nekaterim stvaritvam prilili za malenkost več ognja glede na precej ezoterično obarvanega predhodnika. "Somewhere Else" je tako opazno bolj "na tleh". Če bi ga že moral primerjati s kakšnim predhodnim albumom mu je morda še najbolj soroden "Afraid Of Sunlight" (1995). Čeprav je na njem (za njihove razmere) več krajših del in samo dve, ki sta daljši od sedmih minut so, tako kot se spodobi, ohranili svoj prepoznavni občutek za dramo, pomp in melanholijo.

Prvi del albuma je opazno komercialnejši glede na nadaljevanje, čeprav se ne gre "bati", da bi z njim zamešali štrene modernih pop lestvic. "The Other Half" je skoraj zaščitna Marillion stvaritev, ki je večinoma napeljana skozi srednji tempo. Zatem se predajo v stopnjevanje osrednjega motiva, kjer sta predvsem Hogarthov vokal in ambientalni sloj klaviatur osrednja nosilca celotnega vzdušja. V srednjem delu popolnoma spremenijo potek kompozicije in poskrbijo za nekaj nadvse okusnih pasaž, katere na koncu zaokroži tudi odlična Rotheryeva solaža. "See It Like A Baby", katerega so izdali kot single, prav tako počasi gradi na atmosferi in se drži srednjega tempa, vse do trenutka, ko nastopi prvi refren. Tu v ozadju uporabijo tudi nekaj nadvse zanimivih zvočnih okraskov, ki tvorijo vrhunski ambient. "Thank You Whoever You Are" je solidna, razmeroma preprosta, emocionalna balada, ki je prežeta z žlahtnim Hogarthovim petjem, odličnimi kitarskimi pasažami in okusnimi aranžmaji na klavirju s sijajno kitarsko solažo v zaključnem delu. "Most Toys" bi bila v rokah kakšnega modernega pop rock banda gotovo velik hit. Za Marillion, "najbolj varovano britansko glasbeno skrivnost", pa je to zgolj še ena izjemno preprosta, a solidna pop stvaritev z opaznim alternativnim podtonom. Že dolgo niso ustvarili nekaj tako kratkega (manj kot tri minute) in preprostega, a obenem udarnega, ki bi se hitro poleglo v uho. Osebno sem vesel, da ne ustvarijo veliko podobnih del, pa čeprav gre za najbolj udarno delo na albumu, ki dobro zagreje atmosfero. Kot je že nekako v njihovi tradiciji, je naslovna "Somewhere Else" eno izmed najboljših del na albumu, kjer polagoma zgradijo izjemen ambient, ki v zaključnem delu doseže klimaks. Po umirjenem uvodu na klavirju se prek Rotheryevih pasaž in visokega Hogarthovega petja prevesi v melanholično-pompozno vzdušje, ki se potem še večkrat spremeni. Posamezni aranžmaji na klaviaturah zgovorno pričajo o tem, da se Marillion v zadnjih letih vse bolj navdušujejo nad nekaterimi idejami, ki so bile ponavadi bližje Porcupine Tree vendar na srečo ne do te mere, da bi jih posnemali. "Somewhere Else" je pravcata mojstrovina, katerih na albumu sicer ni veliko. Na "A Voice From The Past", še eni zelo dobri stvaritvi, se zopet prepustijo melanholiji, ki jo v uvodu ustvarja klavir, obširni soundscapi, vokal in enakomeren ritem, čemur sledi vrsta domiselnih prehodov. "No Such" Thing", ki se odpre in stopnjuje s Hogarthovim vokalom in akustično kitaro, dokler se ne prevesi v ambientalno valovanje, je namenjen predvsem sanjarjenju ali meditaciji. Izbira je vaša. Toliko bolj živahnejša stvaritev pa je "The Wound", ki deluje kot pristna Marillion klasika, nabita z dramatiko, zvočnimi vzorci in energičnimi menjavanji vzdušij, kjer navdušuje predvsem mogočen ritem in do konca vživeti vokal. Sledi eno izmed najbolj zanimivih del na albumu, "The Last Century Of Man", kjer presenetljivo, večjo pozornost kot glasba zbudi besedilo. Marillion so namreč le redkokdaj tako radikalno izpričali svoje poglede na aktualne svetovne dogodke, zato je še toliko bolj nenavadno, da so si tokrat privoščili odkrit posmeh na račun predstavnikov "svobodnega" sveta. Nekoliko ironično je, da je to družbeno kritično besedilo večino časa podloženo na izjemno krhki melodiji, katero pa ves čas spremlja nekoliko posmehljivo Hogarthovo petje, zlasti v refrenu. Zaključek, ki vsebuje tudi izvrstno Rotheryevo solažo, je odličen. Zaključna "Faith" je zelo preprosta, vendar lepa akustična balada, grajena na emocionalnem Hogarthovemu vokalu in klavirju. V srednjem delu vpade akustična kitara in tolkala, ki ji dajo rahel havajski pridih. V zaključku pa v ozadje vključijo še nekaj lepih orkestralnih aranžmajev. "Faith" smo sicer imeli priložnost slišati že na koncertnem albumu "Mirrors" (2006), vendar v njeni zgodnji verziji. Originalno pa izvira iz obdobja ustvarjanja albuma "Afraid Of Sunlight", ki je vsaj po duhu, kot sem že prej omenil, še najbolj podoben "Somewhere Else".

"Somewhere Else" bi bil za večino modernih skupin gotovo izjemen komercialni uspeh. Za Marillion pa je to "zgolj" še en dober album, ki od poslušalca zahteva (še posebno njegov drugi del), da si zanj vzame nekaj več časa kot je ponavadi vajen. To bo na žalost marsikoga prikrajšalo, da bi spoznal vse njegove skrite odlike, katere se razkrijejo šele postopoma. Marillion so tudi tokrat ustvarili izpovedno bogat in raznolik album, ki ne glede na to, da glasbeno ne ponuja česa revolucionarno novega, ponovno ponuja nekaj do zdaj še neuporabljenih domislic, ki bodo navdušile vse njihove ljubitelje. Za širši krog poslušalcev oz. privržencev glasbenega mainstreama bodo skoraj gotovo tudi tokrat ostali prezrti medtem, ko bo večina ljubiteljev progresivnega rocka uživala v albumu, ki Marillion znova potrjuje status ene izmed redkih skupin njihove generacije, ki se kljub dolgoletnemu stažu, glasbeno še vedno ni nehala razvijati.