Sarcasm: Something to Believe In

Sarcasm, očaki slovenskega thrash metala so z delovanjem začeli davnega leta 1987 in le dve leti kasneje izdali danes kultni prvenec Crematory. Po mnogih koncertih odigranih širom bivše domovine so zaradi vojaških, šolskih in drugih obveznosti prenehali z delovanjem. A ime Sarcasm ni bilo pozabljeno in klic odrov tudi članom ni dal miru in Sarcasm so se leta 1999 ponovno združili ter leta 2001 izdali album Igra narave poleg katerega je bil natisnjen tudi prvenec. Od takrat je Crematory izšel še dvakrat, med drugim (na vinilu) tudi pri kalifornijski založbi Nuclear War Now. Od vnovičnega zagona skupine se je v njej zamenjalo lepo število članov, a jedro sta ostala ustanovitelj benda Aleš Blaznik in vokalist Egist Zagoričnik, ki sta, jasno, svoje dodala tudi ploščam Divja kri (2003) ter Revolt (2005). Plošči sta sicer nosili pravi Sarcasm suh, a slišati je bilo, da se je skupina na teh dveh ploščah zelo iskala. Po daljšem zatišju se je v skupino vrnil Klemen Renko (kitara; član druge inkarnacije skupine), zasedbo pa je pomladil bobnar Aleš "Dime" Korošec.

Vprašanje je bilo torej kaj bodo Sarcasm ponudili z novo, peto studijsko ploščo Something to Believe In, a bojazen, da bo album le povprečen izdelek je zatrta v kali takoj ko v intru globoko dihanje nakaže, da je slovenska old school thrash zver živa in diha s polnimi pljuči. Prva stvar, ki jo je moč slišati je za Sarcasm in to ploščo izjemno primerna produkcija, saj ima pravi "punch", ki vate butne z velikimi, barvno bleščečimi črkami pretepaških scen Batman serije ("BAM! KAPOW!"); je kot surov udarec v nos po katerem se ti zaradi solz zamegli pogled in se lahko še nekajkrat opotečeš preden z arkado pribiješ v rob pločnika. Kitarske linije imajo to pot nekoliko bolj umazan in surov zvok, torpedirajoči bobni in bas pa lepo polnita globlje, spodnje zvočne lege. Kitarska dvojica Blaznik/Renko tokrat resnično blesti, riffi mojstra Blaznika so močni in premišljeni, v komade pa perfektno umeščeni, saj odlično naslikajo vzdušje in atmosfero, ki jo hoče vzpostaviti posamični komad. Skupna tematska točka plošče je vojna, tako dobesedna (1. in 2. svetovna vojna, vojna za osamosvojitev Slovenije) kot tudi simbolna ("vojna", ki jo morajo biti metalci - Something to Believe In, spopad z lastnim umom - Demons). Vojnim temam, ki jih pišejo komadi tako sijajno podlago ustvarja inštrumentalna četverka, saj se kameleonsko dobro prilagaja občutku, ki ga želi vzbuditi komad. Prave thrasherske himne s pravim šusom med katerim kot šrapneli na vse strani letijo riffi so tako brezkompromisna naslovna skladba Something To Believe In, Summer 91 in 21 medtem ko počasnejšo, otožnejšo in melanholično stran albuma pišeta osrednja komada posvečena spominu na klavnico prve svetovne vojne, Voices of Verdun in Ghosts in the River. Ravno slednji, morda najmočnejši izdelek albuma, je brez dvoma eden boljših izdelkov skupine in na čustveni ravni deluje kot metalska uglasbitev Gregorčičeve Soči, z izjemno dobro Mucyjevo razlago o hladnosti te smaragdne lepotice ("River went cold 'cause of so much blood"). Komad preveva občutek tragične usode tisočih padlih po gorskih vršacih nad Sočo, sijajno pa z otožnim in srhljivo melanholičnim vokalom temu pridoda Mucy ter srh vzbujajoče kitarske linije in lepo umeščena flavta na samem začetku. Prav te dni je umrl še zadnji borec 1. svetovne vojne, a spomin na najtemnejša poglavja človeške zgodovine ne sme utoniti v pozabo - tudi skozi komade kot je Ghosts in the River ne bo! Tudi skozi ostalih devet komadov Mucy prikaže odlično vokalno predstavo, verjetno najboljšo odkar je član Sarcasm vrst. Večina v srednjih legah ležeči vokal je nalezljivo melodičen, večkrat pa seveda zakriči thrashersko agresivno. Prav vse komade pa poleg tega brez izjeme odlikujejo kirurško natančni riffi, izjemno lepo tekoče solaže, ki jih mojstrsko izpelje Aleš Blaznik, v prvi vrsti pa predvsem mogočni, nalezljivi in sijajno umeščeni refreni, ki kar kličejo po tem, da se jim pridružiš. Jasno tudi tokrat ni šlo brez tipične Sarcasm hudomušnost in nabritosti - v vokalu in besedilih - ki nekoliko razbije temačnejšo "vojno" plat albuma. Tu prednjači License to Sarcasm z vkomponirano James Bond temo ter šaljivo (lišenš to šarcasm) oponašanje Seana Connoryja, We Are At War (Yo! Ho! Ho!) ter z Mucyjeve strani zelo vživeto odpet komad Demons.

Something to Believe In je brez dvoma najmočnejši Sarcasm izdelek po Igri narave, morda celo po prvencu Crematory. Je inštrumentalno (predvsem kitarsko delo je opravljeno z odliko!) in vokalno močna plošča, ki odlična besedila z močnimi sporočili še bolje prenese v glasbo. In ima "License to Sarcasm!"