»Something Magic«, deveti studijski album angleških progrockovskih pionirjev Procol Harum, je bil obenem njihov zadnji pred razpadom in vnovično združitvijo leta 1991. Zaradi nepričakovane menjave producentov so ga člani zasedbe pod vodstvom pevca/igralca klavirja Garya Brookerja ter tekstopisca Keitha Reida, posneli v ameriškem Miamiju. Zanimivo in nenavadno je, da so Procol Harum med snovanjem »Something Magic« v svoje vrste vpoklicali klaviaturista Petea Solleya, medtem ko je dolgoletni orglist Chris Copping za ta album postal bas kitarist, saj je nekdo na tem inštrumentu moral zamenjati nekdanjega člana Alana Cartwrighta.
Kultna skupina se je med snovanjem »Something Magic« morala spopadati z zmanjšano priljubljenostjo in nenaklonjenostjo večine tedanjih novinarjev za katere je imel Brooker občutek kot, da so navijali za čim hitrejši razpad Procol Harum. Zato si jih je temeljito privoščil v besedilu imenitnega simfoprog epa »The Worm and the Tree«, ki je bil razdeljen na tri dele in, tako kot večina del na albumu, naphan s kakovostnim angleškim črnim humorjem. Stvaritev progrockovskega epa v obdobju, ki je bilo vse manj naklonjeno tovrstnim podvigom, je bila pogumna poteza, a je obenem skorajda mejila na komercialni samomor. »The Worm and the Tree« je bil hkrati v vseh treh, medsebojno povezanih kosih osrednje delo »Something Magic« in ena redkih kompozicij na tem albumu, ki si zasluži primerjavo z najboljšimi Procol Harum stvaritvami.
V primerjavi z nekaterimi progrockovskimi albumi, ki so nastali v drugi polovici sedmedesetih med punk in disko invazijo ali tik pred razpadom nekoč uspešnega izvajalca, »Something Magic« še zdaleč ni bil napačen dosežek in je, kljub nekaterim pomanjkljivostim, vseboval tudi nekaj lepih presenečenj. Solleyevi simfonični aranžmaji so nekoliko prevetrili in osvežili tradicionalni, na orglarskih plasteh utemeljeni Procol Harum zvok, ki je tedaj potreboval dodatno energetsko injekcijo, medtem ko je zmagovita ustvarjalna naveza med Brookerjem in Reidom še vedno delovala kot podmazana.
Na naslovnem delu in melanholičnem »Skating on Thin Ice« vladajo Brookerjev zaščitni vokalni sarkazem, veličastni orkestralni aranžmaji na čelu z duhovitimi klavirskimi vložki, občasne večglasne harmonije ter inteligentni časovni prehodi. »Mark of the Claw« vsebuje nekaj bluesrockovskih primesi na račun energičnih kitarskih pasaž v režiji Micka Grabhama. »Strangers in Space« je dokaj reprezentativna melanholična balada, katere glavna odlika je predvsem Brookerjeva srce parajoča pevska predstava. Edina neznačilna stvaritev na albumu je nekoliko preveč veseli, izrazito komercialni, a neškodljivi pop rocker »Wizard Man«.
»Something Magic« je predstavljal na moč solidno, dostojno (začasno) slovo kultnih progrockovskih pionirjev, ki so še naprej ostali trdno zapisani lastnemu zvočnemu izročilu. Dejstvo je, da so se Procol Harum zvesto držali svoje značilne zvočne podobe in se niso prav nič zmenili za tedanje trende in morda je bila odločitev za (začasno) slovo po komercialno šibkem odzivu na »Something Magic« tedaj res še najboljša možna opcija. Vnovična združitev klasične zasedbe leta 1991, brez tedaj že pokojnega bobnarja B.J. Wilsona, je bila sicer kratkotrajna, a je Brookerju vendarle uspelo, da se Procol Harum zgodba uspešno nadaljuje tudi v 21. stoletju.
na vrh