"Solo in Soho" dokazuje, da lahko umetniška žilica častivredne glasbene persone živahno utriplje tudi onstran zanj "predpisanih" glasbenih okvirov. Še več, solistični prvenec Thin Lizzy očeta, opasan z izvirno lynottovsko retoriko in prepoznavnim interpretativnim tonom, vpetim v ogrodje smelo sestavljenega mozaika raznobarvnih žanrskih odtenkov, je pravo razodetje, prinaša pa tudi svojevrstno olajšanje, saj je Lynott z albumom voz kreativnosti še uspel povleči iz neposredne bližine blata, ki se je v naslednjih letih začel grmaditi okoli gležnjev albumov "Chinatown" in "Renegade".
Lynott na solističnem prvencu ubira kanček drugačno pot. "Solo in Soho" je mešanica vsega po malem, sprehaja se od reggaeja, funka, preko lizzy podpisanega rocka, vmes pa s prsti pomaže celo nekaj sintetičnih plasti elektro popa. Šunka v tem sendviču "žanrske eksotike" je obilno odrezana, predstavlja se v obliki mojstrskega liričnega poplesavanja, po kanelonsko zavitega v debele plasti prepoznavnega vokalnega nosljanja - dveh preprostih, a še kako učinkovitih glasovnih karakteristik, zlitih v enega najbolj prepoznavnih glasbenih podpisov Phila Lynotta. Vseeno ostaja previdnost za Thin Lizzy odvisnike tule obveza. Omenjeni se boste morali hitro spoprijeti z dejstvom, da se "Solo in Soho" bistveno razlikuje od smernic, ki jih je Lynott zarisal z "Johnny The Fox" ali "Jailbreak", bržkone pa se bodo hitro sprijaznili tudi z ugotovitvijo, da je album zakoniti plod artističnega razvoja Thin Lizzy jurišnika. Eksotično začinjena čorbica starih, prepoznavnih Lynottovih prijemov, podšprajcana s pogumnim pogledom v prihodnost, kamor so tako rekoč vsakogar same po sebi gnale korenite spremembe na britanski glasbeni sceni. Veter sprememb je na prelomi desetletja namreč pihal z vso močjo.
Skozi zvočno pletenje albuma se torej bohoti pestra paleta žanrov, z njo pa se predstavlja tudi dokaj pričakovan izbor gostujočih glasbenikov, seveda z izjemo Marka Knopflerja - stric z zvrhano dozo pregovorno smelo vpletenih subtilnih kitarskih izlivov perfektno obogati melanholično atmosfero ode preminulemu Elvisu Presleyju "King's Call". Po "nekem čudnem naključju" ni smel izostati Thin Lizzy personel, svoj delež sta albumu pristavila tako Gorham kot Downey, z ljubkim, a dokaj pogrešljivim pop sentišem "Girls" se je oglasil celo Brian Robertson. Prej omenjenih piš sprememb izza zidov sterilnih "glasbenih laboratorijev" je albumu pomagal poviti nekaj zanimivih, čeprav dokaj nerodno zasnovanih eksperimentov, kot sta denimo sintetična pop koračnica "Yellow Pearl" (elektro utrip katere je gotovo stisnil kapljo čez rob pri požiralcih težkorokovskih zvarkov). A brez panike, pravi obliž na (nasoljene) rane prilepi "An Ode To A Black Man", izgubljeni Thin Lizzy biser, ter edini tehnični knockout albuma. Stari dolg pomeni povratek starega tovariša, ko se v značilen orgljičarski dir spusti Huey Lewis.
Ob ne pretirano spektakularnemu, vsekakor pa dobro pokritemu inštrumentalnemu zaledju albuma, vse niti dogajanja strumno vleče Phil Lynott, seveda tudi v vlogi briljantnega besednega žonglerja. Lynottov trik se kot vselej skriva v dostopnosti, ki daje vtis iskrenega nagovora vsakdanjega človeka. Samo za primer - bolj iskreno in nepotvorjeno od "Dear Miss Lonely Hearts" ne gre. Kot ponavadi zadane njegova neposrednost, na pravih mestih natrena z obilico humorja, iz katerega se v presledkih izvijajo obrisi temačnega sarkazma, kot denimo pri naslovnemu reggae orientiranemu motivu, s katero Lynott ob brskanju po bogati lirični zakladnici prekriva ohlapen in hitro razgradljiv inštrumentalni potencial skladbe. Vajo v samem zaključku albuma z radikalnim funky rockerskim obratom ponovi "Talk in 79", briljantno karikiran besedni oris aktualnega scenskega dogajanja.
Phil Lynott je s "Solo in Soho" napravil pomemben korak v smeri utrjevanja lastne kredibilnosti in to ravno v trenutku, ko je Thin Lizzy v kotlu ustvarjalnosti že počasi zmanjkovalo pare. Danes vemo, da je šlo le za preblisk, ta pa glasbenika žal ni uspel spraviti iz smeri, ki je kasneje pripeljala do njegovega tragičnega konca, kar pa nikakor ne zmanjšuje vrednosti tega odličnega in prepogosto spregledanega albuma.
na vrh