Refuge, nemška heavy metal zasedba, ki je pravzaprav zgrajena iz klasičnega članstva hamburških veteranov Rage, ko so ti delovali v obdobju s konca osmedesetih, pa do albuma "The Missing Link", izdajajo studijski prvenec. Le kdo bi si mislil, da bodo Refuge, ki so nastali povsem nenadejano, potem ko so se leta 2014 združili pod imenom Tres Hombres na posebnem »incognito« koncertu, ki je bil izveden, v nemškem kraju Heme, v popolni v tajnosti, nadaljevali in vztrajali tako dolgo, da nastane studijski prvenec.
Da. Rage v postavi Peter Peavy Wagner (vokal, bas kitara), Manni Schmidt (kitara) in Christos Efthimiadis (bobni), so znova združeni, vendar s to razliko, da se ne imenujejo Rage, pač pa Refuge. Peavyju res velik poklon, da se mu na zrela leta sploh še ljubi. Neverjetno aktivnost ohranja. Z Rage je spomladi izvedel novo koncertno turnejo vsled promociji novega albuma, sedaj se že vrača na odre z albumom zasedbe Refuge. Vsekakor premetena poteza. Peavy, kot šef obeh skupin, zasluži torej dvakrat, dvojni honorar.
In album »Solitary Man«. Če novi Rage zvenijo kot mešanica starih Rage in tistih kasnejših z Victorjem Smolskim v postavi, so Refuge popolni katapult v čase klasičnih Rage albumov »Perfect Man«, »Secrets In A Wierd World«, »Reflections Of A Shadows«, »Trapped« in »The Missing Link«. To je torej tistih Rage albumov, ki jih je ta trojica, ki jo poslušamo sedaj na »Solitary Men«, spravila skupaj med letoma 1988 in 1993. Kje so ti časi? Vendar. Produkcija in zvok. Kot bi bil vzet iz kozarca s 4% aldehidom. Intakten. Kot, da bi skočil duh iz steklenice. Zvok, ki ga uporablja Manni Schmidt je neverjetna inkarnacija tistih časov, a seveda s potrebno osvežitvijo, s katero stari, neverjetno izkušeni, prdci uspešno vzdržujejo priključek s tehnološkimi novotarijami zvočne produkcije v novem mileniju.
Svežina, tako v igri, izvedbi, kot v komponiranju. Ali recimo temu. Rojstvo kemije v trenutku med tremi legendami nemške heavy metal scene. Manni Schmidt znova fascinira s svojo pronicljivostjo formatiranja pečatnih in uročljivih kitarskih fraz, obenem pa osupne z odličnimi solažami, s katerimi je pustil kasneje pečat tudi v »post-Uwe Lulis« Grave Digger albumih, izdanih med letoma 2001 in 2009. Vse štima. Peavyjev prodoren vokal znova polno rjuje in cvili. Sicer je z leti postal »odebeljen in znižan«, a ohranja izredno moč in vitalnost. Tu so prodorne in pečatne kitarske fraze Mannija Schmidta, pa sunkoviti in eksplozivni rollingi na bobnih Christosa Efthimiadisa. Od prve do zadnje sekunde albuma. Ne glede na kompozicijo. Gotovo je, da mora biti kar nekaj idej starih, ki so mirovale vse do aktivacije tega tria. Odlično je to, da je Peavy spravil Schmidta znova na odre, kajti Schmidt velja za enega najbolj udarnih heavy metal kitaristov, kar jih je dala nemška heavy metal scena v generaciji, ki je postavljala v osemdesetih na noge nemški metal. Prav na tem albumu se tudi posredno vidi, kaj vse so v glasbeno ekspresivnem oziru izgubili Grave Digger s Schmidtovim odhodom. V We Owe A Life To Death, je Schmiodt naravnost briljanten v svojih solističnih domislicah Refuge so jedki, nazobčani, našiljeni! Prehodne pasaže, izhodi iz mid eight psaaž vrejo od slikovitih domislic, v katere seveda vstopajo tudi harmonije v tercah. Nekateri riffi so na »svojih konicah« tudi blago potreširani, zato funkcionira »Solitary Men« zelo rudmentarno, abrazivno in surovo. Odrezavo in brez kompliciranja. Brca in grize naravnost v obraz. Udarja na prvo žogo in predstavlja nostalgični poklon hamburški heavy metal sceni osemdesetih ter »preživelim« fenom skupine Rage, ki prisegajo zlasti na čase delovanja skupine na prelomu osemdesetih v devetdeseta. Briljantno.
na vrh