Predhodnik "Destiny" je vseboval precej sladkobe. Seveda je zapopadel Saxon leta 1986 sindrom glam metala, takratnega glasbenega trenda. Po bolj ali manj klišejskem "Destiny" albumu, ko so jih predvsem v rodni Veliki Britaniji kritiki dobesedno izobčili, so si fantje vzeli kar šest let premora, se preselili v Nemčijo in tam posneli "Solid Ball Of Rock". Že otvoritveni naslovni ubijalec je orientiran klasično saksonsko, heavy metal odprtih udarnih rifov prefinjeno začinjen z rock'n'rollom. Torej plošča pomeni povratek k tistemu, zaradi česar so se Saxon v osemdesetih povzdignili na krila večnosti. Pred "Solid Ball Of Rock" Saxon gotovo niso naredili tako močnega in težkega izdelka. A kaj, ko jih je v šestih letih čas povozil. Ime je ostalo. Saxon so od trenda osemdesetih tako prešli v zgodovino. A kaj potem?
Glavno, da so se vrnili k tistemu kar znajo najbolje. K tistemu kar znajo kot izvirna skupina še danes le oni. "Solid Ball Of Rock" že samo zaradi dolgega časovnega obdobja v katerem je nastajal pomeni izredno dovršenost in perfekcijo, tako v sami produkciji, kot v skladanju. "Requiem (We Will Remember)" bi si, če bi nastala v zlatih osemdesetih (beri:"zlato" obdobje za zvrst glasbe, ki jo igrajo Saxon), gotovo priigrala staž evergreena glede na enkratni in prepoznavni glavni rif. V rokah držim 2002 remaster. No klub temu, da sem razočaran nad samim izgledom knjižice CDja, ki je precej "furijasto" in brez kakega posebnega estetskega udejstvovanja oblikovana, je na remastru dodana tudi skrajšana verzija pesmi Requiem, ki je izšla v tistih davnih dneh kot singel. Drugi bonus se imenuje "Reeperbahn Stomp" in dokazuje, da so fantje v studiju med uricam snemanja "Solid Ball Of Rock" zares uživali.
Seveda, "Solid Ball Of Rock" je prvenec za Nibbsa Carterja, ki se je po desetih letih številnih rošad v bendu obdržal v postavi do danes. Fant, ki je pomenil pravo osvežitev za skupino, je že takoj pokazal izredno spretnost na bas kitari, ki jo krasi debela melodična linija. V desnici Nibbs ne uporablja trzalice. Izkazal pa se je tudi kot pisec glasbe za tole ploščo.
Povratek klasičnih Saxon s "Solid Ball Of Rock" je pomenil za skupino ponovno trdno prizemljenje, z železnimi himnami v refrenih pesmi kot so: "Altar Of Gods", "Lights In The Sky", "Baptism Of Fire", "Ain't Gonna Take It" (prelepa linija bas kitare v prehodu k refrenu in na samem refrenu s slajdi ustvarja pri tej pesmi izredno vzdušje), "I'm On Fire"... "Overture In B-Minor-Refugee", je preklemano dobra pol-balada. Kaj se je takrat dogajalo v glavi Nigela Glocklerja? Kajti bolj na kožo pisanih prehodov ne bi mogel spraviti na bobnih iz sebe za to pesem (pozorni bodite še posebej na tiste prehode refrena, ki jih poba odigra v izhodu iz pesmi). To dokazuje le eno. Fantje so naredili tole ploščo res z dušo in srcem, vsak je prispeval svoj maksimum. Torej nobenega kompliciranja. Glasba odprtih, udarnih in enkratno dovršenih rifov. Vse pesmi pomenijo ubijalec za ubijalcem.
"Solid Ball Of Rock" je jeklena klasika. Za vse, ki se spoznavate s Saxon - nujna droga medtem, ko zvesti pristaši te skupine verjetno že posedujeo re-master 2002.
na vrh