Malo pozno, toda nič zato. Če ta album namreč ne bi odstopal od diskografskega opusa pretekih izdaj Severnoirskih The Answer, bi ostal v nizu RockLine recenzij zelo verjetno tudi spregledan. Skupina, ki je leta 2005 vzniknila na sceni, potem ko je s svojim skorajda fundamentalistično fokusiranim revitalizmom, s katerim je živo risala rock'n'roll slike davnih dni preteklosti kot novi up svetovnega rock'n'rolla, predstavlja skupno torej svoj šesti studijski album "Solas" (v gaelščini pomeni beseda "solas" luč).
Skupina je v letih delovanja med 2009 in 2010 obredla svet z AC/DC na njihovi Black Ice turneji, se odpravila v letih 2011 in 2016 na dve turneji v vlogi predskupine Whitesnake. Prvih pet albumov skupine, je dejansko (drug za drugim) izraz učinkovite reinterpretacije rock'n'roll prvinskosti in nepotvorjene primordialno erozivne udarnosti, kjer skupina v svoji potenci skozi leta nikoli ni nit za ped popuščala.
Po desetih letih pa se je primerilo, da je šla skupna skozi konkretni tornado. Svet Cormaca Neesona se je nenadoma zavil v črnino, ko je moral mož poviti tri mesece prezgodaj rojenega sina, ki je ob rojstvu tehtal komaj dobrega pol kilograma, za katerega sta se z ženo borila do zadnje kaplje krvi. Mož niti ni vedel do tega trenutka kaj je pomeni črno življenje v pravem pomenu te besede, ko se je le to sprevrglo v njegovo dnevno-nočno moro V obdobju, ko je izgledalo, da gre vse narobe, da se bend posledično počasi izgublja, da vezi v četvercu slabijo, da se fantje polagoma razhajajo. Narobe.
Fantje so prav v teh težkih trenutkih namreč našli neverjetno inspiracijo za skladanje (ter izkazali neverjetno odgovornost do "samo-ohranitve"). Predvsem pa je največja opazka zvočnega in komponistično-izvedbenega preporoda, sam vokalni pristop Neesona, ki prinaša pravo razodetje. Od svojega nepopustljivega vpitja, ki želi prerešetati in raztrgati prav vsako opno na še tako vzdržljivih ojačevalnikih, je nenadoma prešel v nedrja neverjetne čutne mehkobe in vokalno spravljive žlahtnine, kjer se zaiskri (zlasti v srednje intoniranih legah) spoznanje, kot da prepeva na tem albumu povsem drug pevec.
Seveda so The Answer zadržali svojo srditost prvinskega rock'n'roll revitalizma v svojih riffih, čeprav delujejo po novem večkrat kot tleča žerjavica, izpod sveže naloženih polen (poljubnnega) »Gašperčka«. Hkrati s tem je na novem albumu kup skladb, ki poudarjajo novo navdahnjene komponistčne prijeme s katerimi posegajo The Answer izdatneje v melos tradicionalne folk mičnosti Irske glasbe, pri čemer plamtijo toliko izdatneje občutja mistike, izpod melanholije pa neverjetno dobro zapakirani moment kipečega buditeljstva novo najdenega smisla za vztrajanje na svoji življenjski poti. Album nosi posledično tudi izredno dozo mistike, kar ga dela posebno privlačnega. To vse izredno posrečeno povzema ena najmočnejših kompozicij albuma, epska Battle Cry, ki odzvanja kot vrsta »črnega praznovanja«, Neeson pa deluje v njej, kot pravi vokalni pridigar. Neeson je vpletel v poezijo celo verze v pristni irščini, se pravi v gaelskem jeziku (irska keltščina) in celo v latinščini. Iz vse zgodbe je skupina izšla močnejša, kot kdajkoli. Zlasti v smislu zrelostnega premika v novo podanem glasbenem artizmu. Torej, ni več bistveno, kako se ta moč odraža na glasbenih lestvicah najbolje prodajanih plošč, čeprav je tudi »Solas« vstopil v zlatosredinsko elito štiridesetih najbolje prodajanih plošč Velike Britanije, kar je za rock'n'roll skupino v letu 2016 izredno lep in hvale vreden dosežek.
Bend je torej zrelejši, modrejši in postaja v aranžiranju še bolj odprt za mnogotere ideje, ki jih v novo nastalih kompozicijah spretneje realizira. Neeson torej ne zveni več kot neutolažljivi vreščač, ki bi mu iskali vedno znova le vzporednice pri Robertu Plantu, Danu McCaffertyju ali Janis Joplin, pač pa je na »Solas« našel svojo, sebi lastno formulo vokalnega unikata v interpretaciji The Answer poezije. Zlasti zavoljo slednjega, kot tudi zavoljo nekaterih izjemno smelih, domiselno navdahnjenih razgibanj v aranžmajih, ki jih do tega dne pri The Answer ni šlo zaslutiti (idejno aranžersko-zrelostni premiki kitarista Paula Mahona), delujejo The Answer na tem albumu neverjetno sveže, globoko, v kumulusu rudimentarne udarnosti ter (novo najdene) mehkobe, pa čustveno izjemno prodorno in pronicljivo. In da. Postali so »edinstveni« bolj kot kdajkoli v svoji preteklosti. Po naravni evoluciji so iznašli na šestem albumu torej tisto prav definicijo artistične uravnoteženosti izdelka kot celote, ki je hkratni odtis avtorske samoniklosti, katera čvrsto definira tvojo edinstveno art pozicijo v širnem rock'n'roll univerzumu. S postopnim zorenjem. Že uvodna (naslovna) skladba albuma je v tem popolno razodetje, ki učinkuje tako, da takoj veš sledeče: »To je drugačen The Answer album od ostalih«. Zato vztrajaš v nadaljevanju z zanimanjem dalje, album pa postaja iz skladbe v skladbo vse večje in večje razodetje, ki v grabežljivosti pristnih strasti in emocij, učinkuje z neverjetno intenziteto.
»Solas« je album, ki The Answer prinaša na moč zaželeni artistični zasuk, čeprav ne bo skupini prinesel večjega komercialnega uspeha, kar pa ni več bistveno. To je album, po katerem bodo skupino njeni pravi ljubitelji v svojih čislih še bolj povzdignili. Gre za album za katerega lahko z gotovostjo trdimo, da bo skozi čas v krogih ljubiteljev skupine, med vsemi doslej izdanimi The Answer albumi, zagotovo postal najbolj cenjen in tudi spoštovan.
The Answer - Solas (uradni video):
na vrh