Bončina, Janez - Benč: Sol, poper in sanje

"Sol, poper in sanje" je najnovejša, lahko rečemo da (pre)dolgo pričakovana studijska stvaritev Janeza Bončine - Benča. Slab ducat skladb karizmatičnega glasbenika se predstavi kot živobarvna žanrska zgibanka, mešanica starega in novega, v kateri pa se hitro izgubi vsaka sled za pikantnostjo, o kateri priča naslov albuma. Namesto omenjene se na studijskem povratku Janeza Bončine srečamo z zavestnim poigravanjem s težko prigarano kredibilnostjo ene najbolj prepoznavnih figur slovenske, nekoč tudi jugoslovanske popularne glasbe.

Srečanje starih Benčevih prijateljev, samih prekaljenih godbenih soborcev, sestavi iz inštumentalnega vidika seveda še kako dobrodošlo avanturo, velja pa poudariti da ta neredko skopari s serviranjem omembe vrednih presežkov. Večinoma gre za poslušljivo aranžiran jazz rock, ki ga je Benč v zadnjih "dveh stoletjih" v redkih presledkih dodobra izpraksiral. Razgibani beati, do vratu natreni z nalezljivimi funky obrati so zanesljiva receptura, v zadnjih letih večkrat preverjena na relaciji od intimnih glasbenih večerov v vrhniški Mantovi do vseljudskih prvomajskih druženj na Rožniku. Pogosto se zdi, da so radožive melodične krajine, za katere si "Sol, poper in sanje" tako vneto prizadeva izcimljene iz klasičnih jam sessionov, čez katere je Bončnina po stari navadi natresel nekaj svojih prepoznavnih izrazito razpoloženjsko predznačenih medmetov. Lahko rečemo da gre torej za golo rutino, v osnovi sicer zanimivo, a brez prepotrebne gorečnosti in žara.

Benč vokalno ostaja dovolj suveren, njegova prepoznavna glasovna tekstura še ohranja dovolj žmohta za mirno krmarjenje v srednjih legah, se pa zna zgoditi, da boste zaradi izostanka kakega karakterno ostrejšega rjoveža ljubitelji pikantnejših vsebin od zadovoljstva le stežka padali v nezavest. Leta so seveda pustila svoj pečat, kljub temu pa Bončini uspe sestaviti nekaj pomnljivih manevrov, denimo s pomladno "Ko rodi se ljubezen". Predvsem v kitici bo na otožno atmosferičnost "Kadar ognji dogorijo" spomnil melos naslovne skladbe albuma, ob vseh gostovanj pa z naskokom najbolje funkcionira "Pelji me v raj", melodično korektno podmazan duet z Juliette Justine. Žal si Benč dovoli nekaj izrazito trendovsko orientiranih žanrskih obratov, v kategoriji slednjih denimo kraljujejo težko prebavljive kolaboracije, ki posameznika s predpisano strogo rokersko dieto pač ne morejo navdušiti. Če najprej začnemo s hip hoperskim dvojcem Murat & Jose. Benč z omenjenim prijazno deli vokalne dolžnosti na "Nazaj", torej prav na tisti morbidni pojavi pred časom že splavljeni tudi na televiziji, ki z liriko jasno zadane bistvo. Vsekakor močneje in z več efekta od party poopreja "The Night Of My Life" v pomožni režiji Trkaja, ki je zimzeleno motiviko izvirnega bisera "Ta noč je moja" tudi zahvaljujoč kilavi uporabi angleškega jezika zmasakrirala do nerazpoznavnosti. Tu je še z močno poudarjeno jazzovsko noto podčrtana izpeljava "Bendologije", kjer nas "po nekem "čudnem naključju" obišče vseprisotna teta Godčeva. Veliko presenečenje, ko bi človek prej pričakoval, da se bosta z Janezom našla "Ob šanku".

"Sol, poper in sanje" je mlačen strel v prazno, nedvomno zamujena priložnost Janeza Bončine. Seveda se lahko gremo tudi skrivalnice, navsezadnje je takšno in drugačno žanrsko križanje vrsto zadnjih let pravzaprav dokaj pogost pojav, največkrat opravičljiv v tonu razburljivega poseganja izven ustaljenih izraznih okvirov glasbenika. V Benčevem primeru je to besedičenje praznina brez primere, v bistvu imamo opravka z dimno zaveso, za katero se kajpak lahko skriva tudi pomanjkanje zdravih idej ali pa gre pač za izkaz pomanjkanja samozavesti velecenjenega dinozavra slovenske popularne glasbe pri utirjanju v moderne glasbene kolesnice. Seveda pa je sledenje trendom v primeru glasbenika kalibra Janez Bončina daleč od obveze, sploh če pomislimo, da se Benčeva fanovska baza zadnji dve stoletji pravzaprav ni bistveno spremenila, temveč trmasto ostaja stalna, v bistvu nepremakljiva vsaj za naslednjih 10 do 15 let!