Doors, The: Soft Parade

Četrti album The Soft Parade je še najmanj podoben albumu, ki bi ga dejansko izdala skupina The Doors, saj očitno trpi zlasti zaradi pomanjkanja vpletenosti glavnega člena Jima Morrisona, ki ga je sodelovanje v skupini vse manj zanimalo, saj je svoje misli pričel posvečati predvsem poeziji in filmu. Še bolj moteče je dejstvo, da se je njegova zloraba drog in alkohola potencirala vse do te meje, da je bil njihov producent prisiljen vzeti vajeti v svoje roke. Velik del preglavic ob snemanju albuma je povzročil tudi nastop v Miamiju, kjer naj bi Morrison izzval množico k uporu in se tudi javno razgalil, saj je bil zaradi tega večino časa zadržan na sodišču. Zanimivo je tudi to, da prvič pride do enakovredne delitve pisanja besedil med Morrisonom in Kriegerjem, še več, pesmi so na albumu striktno ločene po avtorju. Opaziti je tudi to, da vse Kriegerjeve skladbe krasijo orkestralni aranžmaji, medtem ko pri Morrisonovih teh ni zaslediti.

Album The Soft Parade je vsekakor netipičen album za skupino The Doors in kot že sam naslov namiguje je dejansko "mehkužen". Naslovna skladba "The Soft Parade" je neke vrste vračanje k tipičnim daljšim mojstrovinam kot je "The End" in je ena izmed svetlejših točk tega albuma. Glasbeno je zelo razgibana, saj vsebuje sekcije jazza, rocka in celo nekaj orientalskih pasaž. "Shaman's Blues" izraža Morrisonovo zanimanje za šamanizem s katerim se je pogosto znal poistovetiti, sama sporočilnost te skladbe pa se nanaša na njegovo hrepenenje po pobegu iz realnega življenja v nek drug mistični svet. Očiten kontrast tema dvema skladbama je Kriegerjeva politično provokativna "Tell All The People", ki jo je Morrison nadvse sovražil, saj je bila v nasprotju z njegovimi prepričanji. Glasbeno so jo dopolnili z zvoki pozavne, oboe in saksofona, ki ga igra znani teksaški saksofonist Curtis Amy. Kot odgovor na slednjo je Morrisonova "Wild Child", ki je vsekakor edina skladba, ki se kakorkoli približa tistemu kar bi lahko imenovali stari The Doors. Je hipnotična, s kančkom zlobe in izraža Morrisonovo predanost blues glasbi. "Wishful Sinful" s tematiko ljubezen/sovraštvo, dobro/zlo je še ena izmed Kriegerjevih kompozicij, ki vsebuje poln orkestralni zvok, ki je sicer fantastičen, vendar ne za skupino kakršna je The Doors. Skladba "Runnin' Blue", ki je posvečena pokojnemu Otisu Readdingu, je zelo težko definirati, saj je neka mešanica soula in countryja z dodatki R&Bja ter zvokom mandoline. Posebna je tudi zato, ker glavni vokal prevzame Krieger, Morrison pa se mu priključi le v refrenu. Edino sodelovanje med slednjima je skladba "Do it", ki pa je le golo ponavljanje ene in iste fraze s suhoparno glasbeno spremljavo. Pravtako ni nič posebnega poskočna "Easy Ride" s country pridihom in prav smešnim Morrisonovim vokalom. Eden izmed največjih hitov pa je bila skladba "Touch Me", ki pravtako kot vse druge Kriegerjeve pesmi spremljajao orkestralni inštrumenti med katerimi nas preseneti solo del Curtisa Amya na saksofonu.

Z albumom The Soft Parade je skupina želela prodreti na masovni trg, vendar pa je pri tem izgubila večino svojih pravih oboževalcev. Verjetno jih je zaslepila takratna popularnost skupine Blood, Sweat and Tears, ki so z dodajanjem orkestrskega zvoka sloveli povsod. Vprašljivo pa ostaja njihovo pričakovanje uspeha, brez kakršnega koli sodelovanja in upoštevanja najpomembnejšega člena skupine, ki se je le temu odločno uprl.