"So" predstavlja monumentalni trenutek v veličastni glasbeni karieri legendarnega britanskega pevca in zvočnega inovatorja Petra Gabriela, saj se je po zaslugi njegovega huronskega komercialnega uspeha prelevil v super zvezdnika svetovnih razsežnosti. Projekt je bil že od začetne iztočnice zastavljen izjemno ambiciozno, z uporabo najbolj napredne snemalne tehnologije tistega časa in s sodelovanjem cele vojske vrhunskih glasbenih gostov, vendar eden najbolj vznemirljiv, inovativnih in izvirnih glasbenih umetnikov našega časa ni niti približno slutil, da bo album postal eden od mejnikov njegove kariere ter izdelek po katerem je še danes najbolj poznan. S "So" se mu je posrečilo ustvariti enega najboljših albumov v povesti popularne glasbe na katerem je s polno močjo zajadral v svet pop rocka. Za razliko od njegovega nekdanjega Genesis pajdaša Phila Collinsa, ki je ponavadi ustvarjal precej saharinske in limonadne oblike popa, je Peter vnovič potrdil svojo sposobnost za neverjetno zvočno sofisticiranost in združevanje raznovrstnih glasbenih elementov v idealno mešanico pop rockovske ambrozije. Njegovo inteligentno in prefinjeno obliko pop rocka bi se lahko zlahka označilo kot art pop.
"So" je, če se izvzame glasbo za film "Birdy" (1985), Petrov prvi album, ki v naslovu ne vsebuje njegovega imena. Na vprašanje odkod ideja za naslov je Peter, v nasprotju s pričakovanji, povedal, da nima prav nobenega pomena. Naslov "So" je bil izbran zato, ker mu je bilo všeč, da zveni čim krajše in neposredno. Tovrstne prakse se bo držal tudi na prihodnjih studijskih izdelkih.
Več kot polovica albuma je sestavljena iz hipnotičnih pop rockovskih hitov, katere bi se lahko razdelilo v dve kategoriji. Na eni strani so zabavne, družbeno kritične himne z veliko dozo angleškega črnega humorja ("Sledgehammer" in "Big Time"), na drugi strani ganljive ljubezenske balade ob katerih nihče ne more ostati ravnodušen ("Don't Give Up", "That Voice Again", "In Your Eyes" in "Mercy Street"). Vse te kompozicije spadajo med največje in najbolj priznane dosežke njegove kariere, predvsem v vlogi pop rockovskega glasbenika, čeprav je bil striček Gabriel vedno veliko več kot ena osrednjih figur na področju zabavne glasbe. Pri tem pa je na "So" še vedno moč najti nekatere bolj avantgardno naravnane zvočne eksperimente mračnejših atmosfer, ki so bili značilni za Petrovo zgodnjo samostojno kariero ("We Do What We're Told" in "This is the Picture"). Gospod Gabriel je poleg kompozicijske odličnosti v navezi z avstralskim so-producentom Danielom Lanoisom, s katerim sta sodelovala že na glasbenem zapisu za film "Birdy, poskrbel za izjemno produkcijsko dovršenost, ki še danes navdušuje s svojo globino ter prefinjenostjo.
Peter je na celotno zbirko kompozicij vložil sleherni delček svoje neverjetne vokalne karizme, od nekdaj njegovega najmočnejšega orodja pri ustvarjanju mogočnih in globokih atmosfer. Svoje pevske razsežnosti je še razširil, saj je njegov glas poleg običajnih kameleonskih spretnostih vsrkal tudi opazno količino soula. Njegovi zvesti spremljevalni tovarišiji se je v tem času pridružil francoski bobnarski veljak Manu Katché, ki je zaradi svojega odličnega razumevanja prvin svetovne glasbe kmalu postal Gabejev najljubši bobnar. Mesto mojstrovega glavnega inštrumentalnega ljubljenca je kot vedno zasedal legendarni basist Tony Levin (King Crimson). Slednji je poleg običajnih mojstrovin na basu, tokrat uporabil tudi posebno, zanj specifično tehniko z naslovom "funkovski prsti". Za slednjo je značilno simultano udrihanje strun bas kitare prek uporabe posebnih palčk za prste.
Za veličastno otvoritev albuma poskrbi "Red Rain", ena najbolj ganljivih in čustveno bogatih kompozicij v Petrovi karieri. Gabejevo petje s katerim vzdržuje osrednjo melodijo je ves čas nabito z izjemno čutnostjo ter melanholijo. Izvrstno vzdušje, ki v ritmičnem segmentu spominja na padanje dežja po zaslugi uporabe hi-hat bobnov v režiji posebnega gosta Stewarta Copelanda (The Police, ex-Curved Air), zlahka pričara lirično ozadje kompozicije. Navdih za naslov in besedilo izvirata iz Petrovih nenavadnih sanj v katerih je videl sebe, kako plava sredi bazena ter pije rdeče vino. Delno se navezuje tudi na Gabrielov imaginarni lik, koncept in potencialni filmski projekt z naslovom Mozo, kateri se sicer posredno nanaša na več skladb iz njegove kariere. Ta del zgodbe o Mozotu naj bi se nanašal na posebno vas, kjer so vaščani za svoje grehe kaznovani z nalivi v obliki krvavo rdečega dežja.
Naslednja stvaritev je super hit "Sledgehammer", ena izmed Petrovih najbolj znanih in priljubljenih klasik, na kateri se na izjemen način izkaže v vlogi karizmatičnega zabavljača. Ta zimzeleni pop rocker, ki črpa na prvinah svetovne glasbe, soula in r'n'b-ja, odlikuje Petrov neobičajno duhovit način petja v navezi s temperamentnimi pihalnimi aranžmaji, Levinovimi "funk prsti" na basu ter spremljevalnimi ženskimi vokalnimi harmonijami. Navduši že izvirni uvod na japonskih piščalih, medtem ko v nadaljevanju sledi prava temperamentna bomba z nagajivimi seksualnimi aluzijami v besedilu ter plesnimi ritmi. Veliko zaslug za to, da je "Sledgehammer" postal njegov najuspešnejši hit single, ima tudi fenomenalni video, ki je bil ob svojem izidu čudo animacijske tehnike ter prejel nagrado za najboljši video leta. Slednjo je, ironija vseh ironij, speljal pred nosom nekdanjih soborcev Genesis, ki so se za nagrado potegovali z videom za skladbo "Land of Confusion". Ta "udarec" jih je doletel kmalu potem, ko je "Sledgehammer" na prvem mestu glasbenih lestvic izpodrinil "Invisible Touch".
Za to, da se album v nadaljevanju "zresni", poskrbi ganljiva ljubezenska balada "Don't Give Up" na kateri Peter skupaj s posebno gostjo Kate Bush uprizori enega izmed najboljših in najbolj vplivnih moško-ženskih duetov v povesti popularne glasbe. V besedilu se Peter vživi v vlogo osebe, ki je izgubila zaupanje v gospodarski sistem in zaradi tega goji globok pesimizem do človeške družbe. V refrenu mu Kate Bush odgovarja z modrim in bodrilnim nasvetom s katerim razbija njegove mračne misli. Po zaslugi izjemne interakcije med obema pevcema je to ena izmed Gabrielovih najlepših balad, ki je aktualna za vse čase in katero lahko vsakdo interpretira na svoj lasten način. Serija odličnih ljubezenskih balad se nadaljuje z "That Voice Again", katera vsebuje eno izmed Petrovih najboljših vokalnih predstav sploh, tako po čustveni kot tehnični plati. V besedilu se na nepretenciozen način dotika tematike izgubljene ljubezni. Za izvrstno spremljavo poskrbijo Levinove rožljajoče bas linije, dramatične klaviaturske teksture ter mogočni kitarski rifi v režiji Davida Rhodesa.
Dramatični hit single "In Your Eyes", ki se v besedilu nanaša na Petrovo nekdanjo dekle, znano ameriško filmsko igralko Rosanno Arquette (slednjo zelo dobro poznajo tudi vsi privrženci skupine Toto), je še ena izjemna balada, nabita z globokimi pevskimi čustvi ter ritmičnimi elementi svetovne oz. afriške glasbe. Petrovo otožno pevsko predstavo v ozadju ves čas spremljajo bodrilni spremljevalni vokali. To je idealna skladba za vse tiste, ki ste se pred nedavnim razšli s svojim partnerjem, saj na odličen način izraža pevčeve emocije potem, ko se je ponesrečil njegov poskus obnovitve zveze z famozno igralko. Izmed vseh balad, ki se nahajajo na albumu je spokojni "Mercy Street", posvečen ameriški pesnici Anne Sexton, daleč najbolj ezoterična, saj se v ozadju ves čas pretakajo subtilni zvočni vzorci ter prefinjena spremljava tolkal. Peter se vnovič izkaže z ganljivo pevsko predstavo v kateri pričara spomin na pesničino srečno otroštvo, skladbo pa se lahko vzame tudi kot zelo lepo alegorijo na "stare dobre čase".
V nadaljevanju albuma se striček Gabe z legendarnim pop rockovskim hitom "Big Time", katerega bi se lahko označilo tudi kot bratranca "Sledgehammer", povrne v nagajivo-hudomušne vode. Njegovo besedilo je pikra kritika na račun malomeščanstva ter egoistično-materialistične kulture, ki se je z vso močjo razvila v 80-ih in katere posledice čutimo še danes. Vse na tej klasiki je vredno čiste desetke; od Petrovega petja v katerem igra naivnega malomeščanskega bebca, kateri je prepričan "da je večji od življenja", poskočnih ritmov prek temperamentne naveze Levinovih "funk prstov" ter Copelandovih bobnov, do zapeljivih ženskih vokalnih harmonij. "Big Time" je ob izidu spremljal izjemno duhovit video o katerem bi se lahko na široko razpredalo. Po količini duhovitih animacij se lahko postavi ob bok "Sledgehammer", čeprav ni dosegel tolikšne popularnosti.
Za veliki slogovni kontrast v nadaljevanju albuma poskrbi "We Do What We're Told (Milgram's 37)", zlahka najbolj mračna in eksperimentalna stvaritev na albumu, kjer v ozadju prevladujejo melodramatični zvočni vzorci in dramatične vokalne harmonije. Naslov in besedilo skladbe se navezuje na groteskni, večkrat obsojen, eksperiment v režiji ameriškega socialnega psihologa Stanleya Milgrama. Milgram je na univerzi s pomočjo prostovoljcev delal etično sporne poskuse s katerimi je želel ugotoviti do kolikšne mere so se ljudje zmožni podrediti moralno kočljivim odločitvam avtoritet. Ti poskusi so vsebovali tudi metodo uporabe elektro-šokov. Zaključni "This is the Picture (Excellent Birds)" na katerem se Petru v vlogi spremljevalnega vokala pridruži avantgardno/pop rockovska pevka Laurie Anderson lahko označim kot zanimivo in izstopajočo ambientalno-avantgardno stvaritev. Predstavlja popolnoma nekonvencionalen zaključek pretežno pop rockerskega albuma.
"So" je eden najboljših pop rockovskih albumov v povesti popularne glasbe, ki je progresivno rockovsko ikono katapultiral med glasbene super zvezdnike. Z njim je Peter dosegel enega izmed svojih največjih artističnih zmagoslavij po zaslugi, katerega se je njegov dotedanji ustvarjalni opus lahko približal tudi širšim množicam. Tisto kar bi lahko označil za največjo odliko "So" je ta, da je na njem ustvaril svojstveno obliko art rock popa s katero je uspel zadržati ali še celo povečati spoštovanje s strani vseh tistih, ki niso pozabili njegove prog rockovske preteklosti z Genesis in iz začetkov samostojne kariere. Na "So" je legendarni umetnik prekosil samega sebe ter dokazal, da lahko tudi pop rock uporabi za enako uspešen poligon pri uresničevanju naprednih artističnih vizij, kot je to počel na svojih preteklih eksperimentih s katerimi si je izklesal status nesmrtnega progresivno rockovskega titana.
na vrh