Ne vem, kaj se nahaja v posavski vodi, da glasbeni zanesenjaki iz slovenskega “ruralnega obrobja” zmorejo tako suvereno povoziti vso metropolitansko glasbeno smetano (ali vsaj prekleto velik del le-te), po masakru pustega slovenskega povprečja pa stvar zabelijo še z izdelkom, ki vas ne more in ne more spustiti iz kremplejv? Morebiti gre za golo naključje, da je glavni jedrski reactor le streljaj proč, a Grrizli Madams so že zadnjih nekaj let ena boljših novic na slovenskem nebu, po že skoraj desetletnem delu in krvniškemu razdajanju svojega cerebralnega soka pa so povsem spontano izklesali in spisali suvereno nadaljevanje sočnega EP-ja V vrtincu vsemogočnega miru, ob vsem skupaj pa cello nadigrali in nadživeli vsa pričakovanja, ki pa jih po prvem dejanju ni bilo malo.
Naj eksegezo popolne glasbene satire z jajci začnem kar z ugotovitvijo, da tudi rit ni vedno tam, kjer je nekoč bila. Grrizli Madams šokirajo že z oblikovanjem, kjer je zatilje ospredje in ospredje le krasna kulisa za polnjenje hrbtne strani ploščka, glasba pa za tim estetskim negativom ter oporekanjem vsem oblikovnim normativom niti za ped ne zaostaja. Če so bili izjemni stonerski vplivi v preteklosti utemeljeni na Karma To Burn, je nova dogma sicer stonersko pravoverno zasidrana v sferah nekomercialnega predajanju hrupu, distorzijam, kokofonijam ritma in grmečih rifov ter kar se da nerazumljivim besedilom (priznam, da sem kar se razbiranja grlenih fraz, frazemov in za tujerodnimi jeziki vse prej kot popolnoma vešč, stavim pa, da to tudi ni bil primarni razlog geneze jedra plošče SNTNTN) še vedno popolnoma predana, fantje pa so sin a novem izletu v studio drznili še malce bolj posiliti okvirje pričakovanja ter v grobe ekscesivne distorzirane vinjete popolnega občutja vnesli še malce več žanrske igrivosti ter v sludgerski beton temeljev vsadili še malce več nežnosti, plesne metrike in surove briljantnosti, zaradi katere bo eno pivo po grlu premalo za popolno dojetje celote.
SNTNTN je poslušalski izziv (in glasbeni izliv), ki se začne z atnalno lepoto skladbe Azul Intuso. Mastne konture razbrazdanih kitar se utapljajo v sanjavih in z efekti prelitimi bas linijami, ki so spete med organsko ritmiko užitnih bobnov, celota pa zveni kot afektivna igra Brant Bjorka, v zadnjem dejanju skladbe pa se prikrade v rife tudi elementi Queens Of The Stone Age (stavil bi, da sem nekje v ozadju za hip slišal poigravanje z idejo skladbe Feel Good Hit Of The Summer, če ne s kitarskim rifom pa vsaj z ritmiko, a je tudi asociacija na velik trenutek preteklosti (ali pa sklicevanje na persono Josha Hommea) več kot dobra iztočnica za nadaljnje predajanje užitkom poslušanja …). Žnarowc ne popušča z disonančnim vrtanjem v cerebralne vode, s skladbo Chapinero Alto pa je pozornost popolnoma ukradena. Trojec spiše mojstrski homage kolumbijski soseski, v kateri se v pisanem kolažu prepletajo podobe bohemov, dela in ustvarjanja lačnih ter žejnih umetnikov, gejev in lezbijk, piscev, ki so krenili po poti nemirnega Jacka Kerouaca, trojec pa v celoto vplete mastne distorzirane trgance brutalno grmečih rifov ter popolnega jazzovskega suspenza, ki bi ga drugače pripisali Mr. Bungle in ne posavskim entuziastom (ali prav zato toliko bolj?). Ženski narativni glas zveni kot zadnji oglas pred stampedom po prašnih zakotjih Bogote, nadaljujemo pa lahko ples le še s kanibalsko pojedino. In Khukhua Kumu je (če verjamemo besedam avtorjem, pa recimo da jim) pripoved o človeku, ki je tako zloben, da ga lahko utiša šele kulinarični izlet okolice, ki ga poje za malice (ali pa vsaj za malce bolj obilno večerjo). Papuanci na tej strani Alp? Razen izpraznjenih poslanskih mest v parlamentu bi po pohodu kulinaričnih pravičnikov ostale še marsikje velike nezapolnjene zaplate populacijskega vakuuma … Bridget se je hranila očitno s telesnimi sokovi ameriških šamanov zvoka Jane's Addiction, saj je stanje zibajočega hipnotizma s špansko govorečim glasom gostujoče decline, ki jo fantje na plošči ne razkrijejo oziroma jo varujejo kot dobro varovano utrdbo. Pa ostanimo v sferah neimenovanega. Brez besed ostanete na polovici skladbe, kjer se distorzije stopijo ter preidete v meglice popolne ritmične meditacije nesmrtnih Kyuss ali pa se začnete topiti v fraktalih melodike, ki so vam jo v ušesa nalila dejanja Desert Sessions, le da so tokrat v čorbi psihogenih substance vmešana tudi pristna metalska čustva. Asociacija na Tool ali A Perfect Circle so zgolj in samo naključje, ne? Vitognev The Furious je spet zgodba zase, ki pa ne odseva drugorodnih staršev, saj so očetje še vedno isti trije kerlci. Pohvaliti velja drznost in neobremenjenost z esperimentiranjem, zaradi katerega se slušne epopeje ne boste mogli nažreti na en mah, temveč bo potrebnega še malce več predajanja izzivom. Sam sem več kot navdušen nad akustičnim briljantom plošče, ki ga servira kitarski melos Španije ali Andaluzije v skladbi Motionless Euphoria, ker pa je spokoj drugotnega pomena, vas trojec napiči na okrvavljeni kol z groteskno statiko ter brutalno viharnostjo skladbe Transitional Kitchen. Sarkazem politične direktnosti je zgolj ali samo privid ali pa le ravno pravšnja iztočnica za ritmično penetriranje v sredino vašega stonerskega srca. Ljubim ritem, bas in kitare in kar pri Grrizli Madams ne smem pozabiti je predanost motu: “Manj besed, več žganja (pa žaganja)!”.
Kulinarično poslastico zabeli še jušna kocka, ki kolabira v ciklonu potu, telesnih izločkov, potentnega semena glasbenega barbarizma in unikatne iskrene strasti ter brezkompromisne predanosti svojim lastnim postulatom bitnosti in samoniklosti, brez katere bi bili Grrizli Madams že red davnimi časi le še eno izmed imen, ki vam bi priklicalo le trenutek ali dva lepih spominov, tako pa postajajo vse bolj nuja v verigi potrebe po dobri, glasni in brezkompromisni zabavi. Kaj drugega bi bilo zlahka uvrščeno na seznam prepovedanih dejanj, ki jih v svojih templjih brezbožnega hednizma menda ne bomo trpeli, ne? SNTNTN je popolno dejanje me(n)talne razelektritve, brez katere bi bilo kataklizmično leto 2012 prav klavrno. Kot bi zaužili preveliko dozo tablet za stimulacijo vašega tretjega očesa, se napokali z viagro ter začeli prakticirati tantro. Grrizli Madams so kateheti novega glasbenega evangelija našega podalpskega raja, z umetelnimi potegi glasbenih čopičev pa so vnovič dokazali, da je stanje avantgardne vznesenosti možno doseči tudi po poteh navideznega konvencionalizma, ne da bi pri tem morali žrtvovati tudi ped brihtnosti, artizma ali svoje ustvarjalne svobode. Nič ni tako, kot se zdi in kjer se stvar sklepa nastopi čas za novo levitev ter popolno metamorfozo. Dosedanje stopnje evolucije so se izkazale za več kot samo naključni akt nehotenega bluzenja, fantom pa lahko, brez fig v žepih ali hlinjenih orgazmov, napovemo še svetlo prihodnost!
na vrh