Leta 2016 so se uresničile sanje vseh Spock's Beard privržencev, saj so se na festivalu 'Morsefest', v ameriški 'kavbojski meki' Nashville, na odru združili vsi aktualni in nekdanji člani mojstrov progrockovskega revitalizma ter v živo odigrali celoten dvojni album »Snow«. Omenjeni dvojni konceptualni magnum opus je bil leta 2002 poslednji dosežek z osrednjim članom, skladataljskim vizionarjem, pevcem in multi-inštrumentalistom Nealom Morseom (Transatlantic, Flying Colors) v postavi. Slednji v zadnjih letih 'na daljavo' spet sodeluje s svojo originalno skupino kot skladatelj in občasni pevski in inštrumentalni gost, za redke priložnosti tudi 'v živo', medtem, ko se je Nick D'Virgilio (Big Big Train), še en nekdanji član, v tem času, po odhodu Jimmya Keegana, vrnil na bobnarsko pozicijo, čeprav (za zdaj) samo kot gostujoči glasbenik. Keegan je bil na »Snow Live« še član Spock's Beard in se je znašel na desni strani obeh bobnarskih postavitev. Vrhunec postneka je predstavljal pevski trojček Neala, Nicka in Teda Leonarda pri izvedbi epskega zaključka tega posnetka z naslovom »Falling For Forever«, sicer Nealovega skladateljskega dosežka, saj so ga družno odpeli vsi trije glavni pevci v zgodovini te kultne ameriške progrockovske skupine.
Izvedba celotne konceptualne mojstrovine »Snow«, ki je nekakšen odgovor na The Who mojstrovino »Tommy« (1969) saj vsebuje podoben koncept o posebnežu in družbenemu izobčencu, vsekakor ni predstavljala lahek podvig, a takšni glasbeni mojstri so svoje delo opravili brez kakršne koli graje in se nadvse uspešno prebili čez celoten koncept. Genialno-nori japonski klaviaturski mojster Ryo Okumuto si je, pričakovano, dal največ duška med svojo solo točko, ki ni samo nekakšen 'intermezzo' na omenjeni konceptualni mojstrovini temveč nosi celo njegovo ime. V inštrumentalnem in vokalnem oziru je ta koncertni posnetek čista perfekcija, medtem ko se lahko pohvali vse tri pevce; Tedov vokal se je v zadnjih letih popolnoma zlil s trenutno verzijo banda, medtem ko sta Neal in Nick s svojima (še vedno) izvrstnima pevskima predstavama poskrbela za zvrhano mero nostalgije. Poleg že omenjenenega epa »Falling For Forever« so Spockobradci v dodatku izvedli še nepogrešljivi zimzelen »June« pri katerem je obilno sodelovala tudi publika, ki seveda zna celotno besedilo na pamet odpeti.
Ta sijajni dvojni koncertni posnetek morajo Spock's Beard privrženci vsekakor uvrstiti v svojo zbirko, če ne drugega že zaradi zgodovinske vrednosti, saj je vprašanje kdaj se bosta na odru spet srečala 'preteklost in sedanjost' te kultne skupine v podobi obeh izjemno karizmatičnih nekdanjih članov, ki tudi v studiu čedalje bolj aktivno spet sodelujeta z nekdanjimi kameradi. Marsikdo ne bi imel nič proti, če bi se spet vrnila nazaj v band, a po drugi strani so Spock's Beard s Tedom Leonardom v postavi v marsikaterem oziru postali še bolj zanimiva zgodba kot med tako čislano 'Neal Morse ero' kar dokazujeta tudi oba zadnja studijska albuma.
na vrh