»Sno sna« je pravzaprav kar kantavtorski prvenec nekdanjega člana hrvaške punk noise zasedbe Vlasta Popić Ivana Ščapca. Točneje povedano, se pod ta izdelek podpisuje skupine Seine. Možakarja obkrožajo namreč v ekipi še Dimitrij Mekotanović Petrović (bobni), ki je pred tem prav tako igral pri Vlasta Popić (le da tam bas kitaro) ter basist Boško Mijušković iz zasedbe Straight Mickey And The Boys.
Ideje za ta album so nastajale dlje časa in album se lahko pohvali z izčrpno izpovedno razgibanostjo in močnim, artistično zrelim karakterjem. Zlasti stopata v ospredje poezija in še posebej vokalna interpretacija Ivana Ščapca, ki prevzema vso pozornost na tem izdelku. Indie folk rock prežet z alternativno rockovskim sentimentom. Slednji je dejansko nekakšen oddaljen odsev Ščapčevega udejstvovanja znotraj zvočnih teroristov Vlasta Popić.
Pomemben gradnik je to pot raba akustike, ki daje albumu posebno podobo. Poteze komponiranja so kratke, jedrnate in povsem nepretenciozne, obenem pa konkretno minimalizirane. Eden osnovnih aksiomov glasbene ekspresije »manj je več«, na tem albumu odlično učinkuje. Produkcija albuma je všečno organska, živa in učinkovito kontrastira delo gradnikov skupne zvočne slike. V tem okolju se prodorna in melodična, a neverjetno topla bas linija, izkaže za element, ki pomembno barva siceršnjo trivialnost ritmov svete preproščine, na katerih »sanjavo« plujejo posamezne skladbe in daje skladbam pomemben pulz oziroma kontrastni ten.
Vokal Ivana Ščapca, daje temu izdelku prav posebni karakter oziroma značajske lastnosti. Laični poslušalec bi ga namreč v hipu razglasil za ženskega, pa temu ni tako. Prav s tem vokalom vdihuje Ivan Ščapec skladbam vso svojskost in posebnost, obenem pa dosegajo sporočila ob takšni posebni vokalni interpretaciji, polnokrvne senzitivnosti in neizumetničenosti, poseben ekspresivni domet, kar daje temu albumu pedigre samobitnega unikata.
Album nosi, prav zaradi (pretežno melanholične) vokalne interpretacije, katere sanjavost opremljajo nežni, blagi, a jasno plasirani triki instrumentalne spremljave, zaznaven psihadelični sentiment, vokal pa dobiva občasno obrise ekstraterestričnega nagovora, kot bi prihajal iz onostranstva, izven realnosti (Spavam). V melosu pobegne vokal mnogokrat k spogledovanju s pridobitvami tradicionalnih ljudskih napevov značilnega za geografsko regijo Hrvaške, s katere pač prihaja Ivan Ščapec (Varaždin z okolico). Vrhunca tega šarmiranja sta skladbi Bubamara s pridihom kabaretne šansone in v »a capella« režiji izvedena Janko, ki delujeta, kot samostojni skladbi, prej iritantno. No, integrirani v telo albuma »Sno sna«, pa nosita pomemben element dinamičnega razgibavanja in razvoja dogodkov. Ko iščemo tisto najbolj privlačno noto albuma, se pravi že omenjeni, na moč posebni indie rock element s poudarjeno kitarsko gravuro fraziranja, nad tem izstopajoči vokalni značaj Ščapca, ob sicer tipski muzikalni integraciji folk momenta, je skoraj idealni primer takšnega združevanja na albumu skladba Ko. Ta je v oziru posrečenega komponiranja, zelo primerna tudi za predvajanje na radijskih frekvencah.
Rezultat je absolutno unikaten in poseben album, ki mu v smislu glasbenega artizma dejansko težko pride blizu karkoli. Kot tak se postavlja v prostoru širše geografske regije balkanskega polotoka, na jasno in posebno mesto sicer bogatega in neverjetno živahnega ter barvitega, tudi drzno adventivnega, alternativnorockovskega utripa, ki v teh časih na prostoru bivše skupne države, doživlja novi razcvet.
Seine - Svog
na vrh