Rush: Snakes & Arrows Live

Leta se neverjetno hitro obračajo. Izid trojnega koncertnega Rush ploščka "Rush In Rio" (2003, RockLine recenzija TUKAJ) se še zdi kot včeraj in že prihaja novi koncertni dokument te legendarne kanadske art rock zasedbe "Snakes And Arrows Live", posnet oktobra na Nizozemskem, v letu 2007, na Evropskem delu njihove svetovne turneje torej.

Novi koncertni album je znova povsem drugačna izkušnja od kateregakoli uradno izdanega koncertnega albuma skupine doslej. Rush seveda ne bi bili Rush, če se te drugačnosti seveda ne bi zavedali. Skupina je čvrsto podjetje, ki zna dobro molsti svojo kravico, to pa seveda obenem tudi skrbno pita. Rush so za novo turnejo seveda uporabili scenografijo, ikonografijo novega studijskega albuma "Snakes And Arrows" (2007, RockLine recenzija TUKAJ). Ves oder je bil simbolično okrašen s puščicami in kačami, teh ni manjkalo celo na pokrivalu bobnarja Neala Pearta. Prav tako je povsem nova izkušnja prezentacija filmov, ki so se vrteli na gromozanskem platnu ozadja. No in tretja izmed "malenkost", je novo odkriti konjiček skupine v peki piščancev, ki so tako na odru zamenjali pralne stroje z "Vapour Trails" turneje.

No malenkosti smo obdelali, pojdimo naposled h glasbi. Album odpre Limelight ("Moving Pictures", 1981) tako kot (zanimivo) koncertni album iz leta 1998 "Different Stages". Od tod naprej pa stežka najdemo vzporednice ožje podobnosti med koncertnimi albumi. Repertoar je popolnoma prevetren. Glavnino pesmi to pot sicer gradijo skladbe iz albuma "Snakes And Arrows", ki jih je kar devet, a vsekakor nikjer ne morejo prevzeti primata klasikam. Rush imajo to veselje, da nove skladbe z aktualnih albumov, ki jih promovirajo na turnejah, odigrajo navadno zaporedoma v več nizih (po dve ali štiri zapovrstjo). Tokrat zaporedje štirih zanimivo srečno razbije na polovico ravno konec prvega z eno najboljših "Snakes And Arrows" skladb Armors And Sword in začetek drugega ploščka s kataklizmično Spindrift. To pomeni, da so v začetnem delu koncerta prevladovale skladbe, ki sodijo med Rush klasike z žalostnim spoznanjem vseh tistih, ki favorizirate zgodnje albume skupine iz sedemdesetih, saj je dala skupina to pot prednost osemdesetim. V repertoar so vrnili celo album "Hold Your Fire" (1987) s skladbo Mission. Vrhunci prvega ploščka so ujeti v kompaktno uigranih, a hkrati z neverjetnim žarom igranja prežetih klasikah Circumstances ("Hemispheres", 1979), Between The Wheels ("Grace Under Preasure", 1984), Entre Nous ("Permanent Waves", 1980) in Digital Man ("Signals", 1982). V ta nabor je odlično umeščena instrumentalna mojstrovina The Main Monkey Bussines z novega albuma, kjer fantje intenzivno razgibajo svojo muskulaturo. Še posebej ta skladba dokazuje, da so Rush kategorija koncertnih skupin, kjer njihov repertoar s studijskih albumov, dobi šele pravi sijaj, ko jih skupina izvede v živo. Konkretno ta instrumental, je dodatno raztegnjen, v njem pa Rush uprizorijo tisti moment, zaradi katerega jih štejemo med največje koncertne rock izvajalce vseh časov. Tu se neposredno združijo delavna kemijo tria, izredna medsebojna komunikacija in zaznavanje drug drugega na odru.

Zvok obeh ploščkov je povsem drugačen v primerjavi z zvokom "Rush In Rio". Kljub temu, da je skupina album posnela na stadionu, le ta to pot ohranja precej bolj topel zvok. Predvsem je vokal Geddyja Leeja dodatno poudarjen v zvoku, kot tudi ogrodje samih nižjih tonalitet, ki prispevajo k temu občutku včje domačnosti, večje neposrednosti in stvarnosti. Na "Rush In Rio" so Rush valovali na krilih huronskega hrupa množice in album "Rush In Rio" deluje, če si lahko dovolim kanček pretiravanja kot, da gre za utelešenje božanstva pred norimi brazilskimi oboževalci. Tukaj tega seveda ni. Vzrok je umirjena, polno preskrbljena nizozemska publika, ki se seveda zategadelj povsem drugače vživlja v Rush svet ter drugače odziva na dražljaje skupine na odru. Po drugi plati ta atmosfera neugodno deluje zlasti na skladbo YYZ, ki to pot deluje, kot da jo igrajo Rush v garaži za vajo, ravno zaradi odsotnosti ekstatičnega večtisočglavega petja, ki bi ga poleg proizvajala publika. Po plati erupcije čustev in poudarjanja vseh intenzitet koncerta v glasbeno atmosferičnem smislu, je "Rush In Rio" za debelo stopničko višje v primerjavi obeh albumov.

Tudi interpretacija samih skladb se razlikuje glede na "Rush In Rio", Secret Touch je v zaključnem delu konkretneje razpotegnjena in bogatejša za Lifesonov solo slalom. Tudi drugod na albumu smo vseskozi priča tej, že standardno posebni karakteristiki značaja Lifesonovih solaž, ki presenečajo in očarajo slušatelja z občutkom spontanosti, ki ga nosi njegovo soliranje. Opus skupine pa je z vsakim novim koncertnim ploščkom, tako kot vedno, bogatejši za eno novo skladbo. Govora je o Peartovi bobnarski solaži, ki tudi to pot združuje s prefinjeno tehniko, raziskovalno duhovitostjo in seveda ekstravaganco, dejansko sanje slehernega bobnarja.

Drugi plošček ne skriva takšnih presenečenj kot prvi, z izjemo vrnitve v repertoar fantastične klasike Subdivisions ("Signals", 1982) z značilnim eighites Oberheim zvokom sintesajzerjev, ki daje tej skladbi tudi v živo izjemen pečat, še ene posebne cvetke Witch Hunt ("Moving Pictures", 1981) in v dodatku za vse, ki pogrešate Overturo 2112, saj je to pot ni v repertoarju, A Passage To Bangkok, kar pa za gorečneža starih Rush ne bo zadoščalo. Tu so obvezne Natural Sience, The Spirit Of Radio in zaključna Tom Sawyer ("Moving Pictures", 1981), skladba, ki so jo vrteli tudi v prekinitvah na hokejskem prvenstvu skupine A na ledu, leta 2008 v Kanadi, katera pa še zdaleč ne deluje tako bombastično kot na "Rush In Rio", kjer z njo Rush odprejo koncert. Kritika gre tudi na rovaš vztrajanja pri dveh skladbah s povprečnega albuma "Vapour Trails" (2002), pa čeprav se z One Little Victory vrnejo na oder Rush s pirotehničnim efektom (pozorni bodite na uvodni pok skladbe), ki bi ju lahko zamenjali s katerokoli skladbo drugih albumov, sploh v repertoarju tistih spregledanih od "Presto", pa navzgor v devetdeseta.

Rush so to pot še bolj intenzivno rezali premore med skladbami in Geddyjeve nagovore, tako da so uspeli stlačiti vse skladbe na dva ploščka in skupno dolžino cca 155 minut, oziroma dveh ur in 35 minut. S tem so pridobili 10 minut, saj je koncert brez vmesnih premorov in prekinitev trajal dve uri in tričetrt minut, odštevši seveda glavni pol urni odmor, med skladbama Dreamline in Far Cry. Za ta občutek je poslušalec to pot prikrajšan

"Snakes And Arrows Live" v celokupnem seštevku potrjuje neuničljivost tega tria. Gre za nov, drugačen koncertni album, za katerega je tehtanje kvalitete v smislu boljši/slabši dokaj neumestno, v največji meri zaradi zelo spremenjenega repertoarja. Interpretacija vsega je tudi to pot 100% Rush v vsem. Možje z zorenjem v ničemer ne izgubljajo svojih potentnih lastnosti! Rock pionirji delujejo sveže, skorajda razposajeno, bolj kot kakšni dvajsetletniki in ne staroste častitljivega staža! Ta koncertni plošček je obveza za vse ljubitelje Rush in za vse, ki se zavedajo moči unikata karizme te skupine še posebej, ko se ta znajde na odru in ustvarja tako prepričljivo ta enkratni Rush svet!