Rush: Snakes & Arrows

Kot ponavadi je vsak nov album kanadske svete trojice art rockerskih (hemi) sfer in tvorcev nekaterih izmed najbolj inovativnih in naprednih del v zgodovini progresivnega rocka, poseben jubilej, ki ga ponavadi vsi ljubitelji progresivno naravnanih melodij in udarnih zvokov pričakajo z nestrpnim zanosom. Čeprav so Rush že dolgo tega (in nadvse odločno) opustili kompleksne progresivne epe, je bil vsak nov album pričakan kot prinašalec številnih nepredvidljivosti in visokega ambienta. "Snakes & Arrows" je njihov 18. studijski album, katerega je produciral njihov dolgoletni fan Nick Raskulinecz (Velvet Revolver, Foo Fighters, itd). Njegov prispevek je obrodil eno izmed najboljših produkcij v njihovi zgodovini in v tem pogledu prinesel daljnosežen napredek glede na glasbeno sicer navdušujočega vendar produkcijsko izjemno šepavega predhodnika "Vapor Trails" (2002). Slednji je bil za skupino izjemno pomemben album saj je kljub Neilovi osebni tragediji, v kateri je v kratkem času izgubil tako ženo kot hčerko in ko je bila prihodnost skupine na izjemno tenki nitki, dokazal da so Rush sposobni premagati tudi navidezno nepremostljive ovire in z nezmanjšanim zagonom nadaljevati svoje glasbeno poslanstvo tudi v novem stoletju. Album je bil prežet s kombinacijo neverjetne energije, dinamike, udarnosti in pravimi erupcijskimi izbruhi neprikritega srda nad zablodami človeških pota. Neil, ki poleg izjemnih bobnarskih spretnosti poseduje tudi izjemno žilico za pisanje besedil, je tedaj ponudil nekaj izmed svojih najbolj osebnih in angažiranih besedil do zdaj na katere so poleg osebne tragedije vplivali tudi tedanji zunanji dogodki (denimo 11/9), ki so vplivali na "jezno" vzdušje albuma.

V liričnem pogledu "Snakes & Arrows" nadaljuje osebno in socialno angažirano usmeritev svojega predhodnika. Naslov albuma po Neilovih besedah izvira iz starodavne, istoimenske budistične igre kot tudi iz otroške igre "slapovi in lestve". Njegovo osrednje sporočilo kot tudi glavna tematika večine besedil je usodna povezanost religij in vojn, ki se kot vemo iz zgodovine, vse prevečkrat glavni vir človeškega trpljenja in zablod. Tudi v glasbenem pogledu "Snakes & Arrows" nadaljuje oster zvok in dokaj neposreden pristop predhodnika. Tokrat s pomembno spremembo, ki ga prinaša posebno velik poudarek na Alexovi kitari, tako električni kot akustični. V tem faktorju album blesti od začetka do konca. Rush že dolgo niso odmerili tolikšnega prostora Alexovim kitarskim mojstrovinam (glavni vzrok zakaj se je bolj kot kdajkoli posvetil kombinaciji elektrike in akustike naj bi bila plod njegovega srečanja z Davidom Gilmourjem). Album nasplošno zveni precej konsistentno brez kakšnih izrazitih favoritov pri čemer tisti redki šibkejši trenutki kažejo na rahlo pomanjkanje novih idej. Vsi tisti, ki so slučajno pričakovali, da se bodo Rush povrnili k svojim kompleksnim in dinamičnim progresivnim epom ali s prefinjenimi sinthi prežetemu zvoku, ki je predvsem v 80ih odlikoval večino njihove glasbe, se bodo pač morali sprijazniti z dejstvom, da so ti že zdavnaj opustili vsakršne namere po "vračanju v preteklost". Pred nami je tako še en hard rockersko usmerjen album, ki ga odlikujejo predvsem energični kitarski rifi in ultra voltažen ritem, ki temelji na, še vedno navdušujoči, tradicionalni kombinaciji Geddyevega razvejanega basa in Neilove neverjetne bobnarske dinamike.

Otvoritveni "Far Cry", ki je izšel tudi kot single, je od vseh del na albumu še najbolj podoben kakšnemu starejšemu delu. Vsebuje klasični Rush zvok in vse tradicionalne prvine skupine; od zelo dobrega, raztresenega uvoda, kjer polagoma vpadejo akustična in električna kitara, doneč bas in klasični Neilovi dinamični bobnarski rafali. Geddy je s sojo frenetično barvo glasu še vedno tisti "pravi" in njegova vokalna interpretacija besedil je kot ponavadi na moč vživeta. Številne bo navdušila tudi krajša ponovitev ene izmed glavnih tem s "Hemispheres" (1978), ki pa se naglo, prek temačnega hard rockerskega rifa prelevi v drugo, bolj premočrtno smer. Alexova kitara teče kot namazana ter se odlično usklajuje z delom Neilovih cimbal, ki Geddyev vokal pogosto silijo, da poje nad običajnim vokalnim registrom (vendar pozabite na njegova legendarna vreščanja iz zgodnjih let skupine). Skladbo odlikuje tudi soliden refren in melodika. Lahko rečem, da gre za dober in nadvse spodbuden uvod v album, ki pokaže da so Rush še preklemano živi.

"Armor And Sword"m, ki med drugim vsebuje inštrumentalno reprizo, se odpre s preprostim vendar učinkovitimi bobnarskimi zamahi na cimbalah, režečo kitaro in razvejano linijo basa, ki nekoliko vleče na kakšno King Crimson klasiko vzeto iz obdobja "Larks' Tongues In Aspic" ali "Red". Za glavno presenečenje poskrbi melodična akustična kitara, ki nastopi pred prvim verzom. Oster zvok ves čas lepo odmerja prostor melodiji. Alex na koncu zaključi še z lepo solažo. Solidna stvaritev, katere besedilo se vrti okrog globoko vcepljenih prepričanj, ki jih sprva osvojijo kot otroki (oklep) nato pa v odrasli dobi pogosto privedejo do orožja (meč), kar ponovno cilja na religije kot ene glavnih vzrokov vojn in na verski fundamentalizem.

Glavni vir navdiha za "Working Them Angels" izvira iz Neilove novele "Traveling Music" v kateri slednji opisuje, kako stalno preizkuša svojo srečo z življenjskim slogom, ki je pogosto kot hoja na robu britve (predvsem njegove motoristične pustolovščine). Navidezno sila povprečna stvaritev, zaznamovana z umazanim zvokom, ki jo navzgor potegne predvsem Alexova kitara, kjer ves čas odlično menja med električno in akustično kot tudi dober refren. Prvi znak izčrpanosti idej, katerih je na albumu kar nekaj in katere Rush krpajo predvsem s svojimi izjemnimi tehničnimi sposobnostmi in medsebojno dinamiko.

"The Larger Bowl" je po moje eno izmed slabših del na albumu. Usmerjen je okrog Neilovega besedila, ki je grajeno tako, da se zaporedje besed ves čas v nasprotni smeri vrača nazaj. Odpre se samo na akustični kitari in Geddyevim vokalom nakar prek vpada bobnov počasi gradi na vzdušju. Zvoki, tako nežni kot trši, se počasi stapljajo skupaj. Za nekaj več dinamike poskrbi krajša Alexova solaža vendar skladba, kljub izjemno živemu zvoku nikakor ne uspe zaživeti.

"Spindrift" je dosti bolj opazna stvaritev, ki je grajeno podobno kot "Far Cry" vendar ga odlikuje še trši zvok in nekaj zanimivih preobratov. Mračnemu uvodu na kitari sledijo zanimive melodije in razvejani ritmi ter odlično imzenjavanje električne in akustične kitare.

"The Main Monkey Business" je prvi inštrumental na albumu. Zanimiv otvoritveni rif in dodaten vnos klaviatur napove enega izmed najboljših inštrumentalov, ki so jih ustvarili v zadnjih letih. Gre za izjemno intenzivno skladbo, ki bo z obilico zanimiv preobratov poskrbela za navdušenje vseh tistih, ki v zadnjih letih pogrešajo več progresivnih smernic v njihovem zvoku kot tudi za privržence težko metalskih zvokov. Alex ponovno izjemno učinkovito pluje med prelepimi akustičnimi melodijami in surovimi rifi medtem, ko Neil to pot nadvse učinkovito igra na svojem masivnem naboru bobnov. Geddyev bas nadvse učinkovito reže skozi neverjetno dinamiko in energijo, ki preveva enega izmed vrhuncev albuma.

"The Way the Wind Blows" je eno izmed najbolj zanimivih del na albumu, ki postrže z vrsto
slogovnih presenečenj. Po bluesovsko obarvanem uvodu Rush ponudijo s svojo obliko hard rockerskih melodij, ki delno nakažejo nekaj njihovih korenin. Geddy tu ponudi eno izmed svojih najboljših vokalnih prestav na albumu. Njegov rahlo paranoiden, a tudi dvigujoč vokal,
vokal se globoko vklaplja z besedilom, katerega refren nekoliko spominja na "Driven"
z albuma "Test For Echo" (1996). Besedilo zopet postreže z usodno povezanostjo religij in vojn.
Da se je Alex po dolgih letih spet izjemno zagrel za akustično kitaro najlepše pokaže
kratki inštrumental "Hope", ki postreže z nečim s čimer nas niso že nekaj časa pogostili. Alexova solaža na 12 strunski akusitčni kitari vsebuje zelo lepo, rahlo srednjeveško temo. Spet nekaj drugačnega, ki albumu prinaša dodatno mero svežine.

"Faithless" je še ena solidna skladba z refrenom, ki nekoliko spominja na "Ghost Of A
Chance" z albuma "Roll The Bones" (1991). Tu imamo ponovno opravka s klasičnimi Rush,
tistim unikatnim stilom, kjer izjemna dinamika med obema ritmičnima faktorja, kitaro in vokalom ob pomoči zaledja klaviatur ustvarja izjemno bogat in predušen zid zvoka. To pot jim je še enkrat uspelo na inteligenten način vključiti nekaj klaviaturskih okrasov, ki ob pomoči akustične kitare lepo skrbijo za izmenjavanje vzdušij. Ljubitelji progresivnih Rush bodo tu znova prišli na svoj račun.

"Bravest Face" pa je še ena izmed tistih sicer dokaj zanimiv del, ki pa celotno gledano
ne dosežejo želenega učinka, kljub temu, da sprva veliko obetajo. Kljub temu bo všeč vsem tistim, ki podpirajo modernejše smernice v njihovi glasbi oziroma vpliv skupin, ki se imajo prav Rush zahvaliti za svoj obstoj (na pamet pridejo predvsem Porcupine Tree) saj vsebuje kar nekaj prvin t.i. modernega proga.

"Good News First" je hard rockersko naravnana stvaritev brez kakšnih večjih presenečenj. Nasplošno sledi smeri, ki jo negujejo že od prejšnjih dveh albumov. Poleg odlične uporabe kitare in izvrstnih vokalnih harmonij lahko v ozadju slišimo tudi umetelno zaledje Geddyevega melotrona (pohvalna odločitev glede uporabe slednjega!)

Zadnji inštrumental na albumu, "Malignant Narcissism", ponudi še enega izmed najboljših trenutkov na albumu in naj bi bil po Neilovih besedah simboličen prerez teroristovih možgan. To paranoidno vzdušje jim uspe nadvse učinkovito ustvariti predvsem prek kričeče kitare, globokega zvoka basa in Neilovih bobnarskih "masakrov". Tudi tokrat so vnesli za ščepec klaviatur. Eksperiment je uspel in skladbi kljub omejenem roku trajanju uspe združiti tako intenzivnost kot surovo energijo.

Album zaključi "We Hold On", ki je s svojim pomenljivim, bodrilnim naslovom, lep in zadovoljiv zaključek. Besedilo se nanaša na vse ovire s katerimi se človek spopada v svojem vsakdanu. Hkrati vsebuje tisto njihovo klasično, "antemično" vzdušje, kjer nasršeno
kitaro in dinamične prehode na masivnih bobnih ves čas lepo povezuje Geddyev bas in vokal, ki skrbi, da ne nastane vsesplošen inštrumentalni kaos.

"Snakes & Arrows" je celotno gledano še en zelo dober album, ki raste z vsakim vnovičnim poslušanjem in dokaže, da so Rush še vedno polni življenja, čeprav je seveda daleč od preteklih mojstrovin in ne brez svojih pomanjkljivosti. Njegova glavna hiba leži predvsem v preveliki repetativnosti nekaterih motivov, ki pričajo o tem, da se bo pač treba sprijazniti z dejstvom, da so tudi Rush glavnino "odklopljenih" idej potrošili že dolgo tega. Kljub temu pa so ponovno dokazali, da so veliko bolj živi kot velika večina njihovih vrstnikov. Če izvzamem to pomanjkanje "faktorja presenečenj" pa gre za še en kvaliteten izdelek, ki bo navdušil predvsem vse ljubitelje Alexovih kitarskih spretnosti (slednji ni na nobenem njihovem albumu uporabil toliko akustične kitare) in trših melodij. Rush v tem pogledu še vedno blestijo v vseh pogledih in se lahko še danes odkrito posmehujejo vsem modernim progresivnim metalcem, ki si morebiti drznejo zanikati njihovo dediščino. Čeprav ne vsebuje tiste surove energije predhodnika pa "Snakes & Arrows" odlikuje veliko bolj dinamičen in dihajoč zvok ter celo vnos nekaterih nadvse dobrodošlih idej. Rush so tako, kljub kritikam tistih, ki so jih že zdavnaj odpisali iz prve lige aktualnih inovatorjev progresivnega rocka, še vedno dobro naoljen motor, ki gre stalno naprej in se ne vrača nazaj.