Kaj dobimo, ko združita moči bivša Whitesnakeovca Micky Moody in Neil Murray? Vprašanja še ni konec. Kaj dobiš, če k temu dodaš še enega kitarista stare šole Laurieja Wisefielda (Wishbone Ash, Tina Turner),pa sina Yes-ovca Ricka Wakemana Adama (Ozzy Osbourne) na klaviature, nadalje Magnum ter Thunder bobnarja Harryja Jamesa in postaviš na vokal Chrisa Ouseya (Heartland)? Nič manj in nič več kot super rock skupino. In nič manj in nič več kot album, o kakršnem lahko David Coverdale le sanja. Od leta 1984 dalje, če smo zelo precizni.
Pred nami je torej slaba ura izjemne hoje, po sicer pričakovanih iztočnicah prvinske šablona klasične hard rock šole, ki so jo utemeljevali Deep Purple, Rainbow in za njimi naprej utrjevali Whitesnake. Z močno naslombo na izhodišče blues glasbe. Da. Največkrat se bomo obdregnili to pot ravno ob ime Whitesnake.
»Snakecharmer« je namreč album, ki vas bo popeljal v obdobje ustvarjanja Whtesnake na prelomu sedemdesetih v osemdeseta. Albumi »Love Hunter, »Ready 'N Willing«. Kako domačno zveni vse tole. Ni kaj. Čarobni prijem kitare Micky Moodyja je edinstven, je pečaten, je nezamenljiv, je skorajda hipoma prepoznaven in kar je glavno. Ostaja neskončno nalezljiv in brezmejno poslušljiv. Brez nianse rje, ki bi se konture fines igranje tega kitarskega guruja slučajno oprijela. Njegova mehkoba in prefinjena zmes bluesovsko trdoerotične žlahtnosti pol akustičnega zvena nima primernega adekvata na planetu in brez dlake na jeziku lahko trdimo da je v tej mehkobi blizu Moodyju le še stari dobri Richie Blackmore. Album »Snakechamer« deluje po tej plati kot izgubljeni Whitesnke album in album, ki bi moral iziti za »Slide It In«, pa mu to ni bilo usojeno, saj je moral takrat iz Whitesnake raja izgnani Micky Moody početi do tega dne pač druge reči.
Naveza Murray – Moody se preklemano dobro pozna. In pe vedno dobro zaznava. Posamezniki te šesterice so v svoji karieri videli koncertna prizorišča napolnjena s tudi po več 100.0000 zbranih glav. To so bila zlata leta rock glasbe osemdesetih, ki so jih gradili prav oni. Stadioni, največje zaprte dvorane sveta. Vse uganke so za njih torej razrešene in skrivalnic ter skrivnosti, že davno tega ni več. Rutina in izkušnje so izjemne.
Organska topilna hipo0ma učinkujoče zvočne zgoščine, ki jo gradi na eni strani izjemen medsebojni most naveze kitarskih prijemov Weinsfielda in Moodyja ter objem Hammond orgel Wakemana, na drugi pa aktivna dinamično poudarjena basovska noga Neila Murraya v družbi topovskih zamahov po snare bobnu Harryja Jamesa, deluje elementarno, prvnisko, do mere že prav hipnotično, po vzoru šolskega rock učbenika, ki ga je glavnina te zasedbe spisala kar sama. Ni kiksa v aranžiranju skladb in ni pravzaprav ni presenečenja. Je le enkratno izkustvo vrste vrnitve domov, v rojstno zibelko skozi vrata re-kreacije glasbenega izkustva katerega smo dolgo, predolgo časa pogrešali, ali natančneje rečeno. Prenehali upati, da se bomo z njim še kdaj sploh lahko srečali. Najbolj posrečen primer izjemne kemije članstva Snakechamer in duhovite prožnosti v re-kreaciji rock občutij davnih časov je ujet v A Little Rock And Roll, kjer prejme poslušalec šestminutno razodetje rock biblije. Skladba polno razpoloženjskih obratov, izredne pretočnosti v navezi vodilnih motivov, prava mini epska suita albuma izjemne hoje po tanki razmejitveni črti fuziranja bluseovske Delta črnine in neoklasicističnega pristopa v iskanju sfere melodičnosti.
Vse to bi mnogo teže učinkovalo tako prepričljivo, ako na vokalu ne bi bilo Chrisa Ouseya. Vokalist, ki mu nikakror ni bilo usojeno, da bi s svojim Heartland v dolgoživi karieri prodrl na rockovko prizorišče, saj je skupina ostajala v senci mnogo uspešnejših Britanskih AOR veljakov FM, je tip pevca, ki nosi v sebi odtenek Coverdalea, odtenek Hughesa, sam pa v svoji vokalni drži, ko iščemo zanj EMŠO primerjave, nikakor ni osamljen na Britanski rock sceni. Takoj mu lahko prištejemo ob bok Keitha Murella (Airrace), Leea Smalla (Shy, Surveillance) in Stevea Overlanda (FM). Z njegovo pomočjo se Snakecharmer namreč na ped približajo Whitesnakeom stare šole na albumu, še zlasti pa v skladbah kot je Turn Of The Screw ali v začetnem delu razigrana To The Rescue, kot tudi Smoking Gun in pred zaključkom Nothing To Lose. Neverjetno. Za ped oddaljen manifest rekreacije Whitesnake v najboljših časih »pre-1987« ere. Rektrutacija Ouseya v Snakechamer je idealna rešitev za Moodyja in Murraya. Iskala sta sočni vokal, vokal ki se zna obrniti aktivno v pričeski soul akrobacij, ob tem pa z interpretacijo oplemenititi riffe v konturi žametaste grlenosti. Jorna Landeja je Moody že preizkušal v podobnih glasbenih skušnjavah preteklosti, zato se ni želel ponavljati in ujeti v past že slišanega, že preizkušenega. Ousey je torej pisan na kožo igri Snakecharmer.
Wisefield je v oziru kitarskega partnerstva za Moodyja idealno nadomestilo Bernieja Marsdena. Moody in Wisefield se neverjetno dopolnjujeta v solističnih duelih katere izmenjujeta mnogokrat tudi preko skupnih prehodnih delov, ki vežejo posamezne solaže med seboj ter na tak način dražita poslušalca z dvgimo dramatičnega razvoja točk. Moody je tako mehak v plasmaju soliranja, da včasih skorajda lahko to mehkobo kaj hitro zamenjaš pomotoma za njegove siceršnje vskoke rabe slide kitare na albumu. Dinamita kitarske igre na tem albumu nikakor ne zmanjka.
Stand Up je primer skladbe, kjer se skupina obdregne celo hipoma v sfero AOR melodičnosti, ko prišteješ starošolskem Whitesnake temelju kopreno Foreigner, The Sweet iz druge polovice sedemdesetih, celo Boston ali Airrace. Prefinjeno, v soju izjemne modrine aranžiranja. Nikdar pretenciozno. Učinkujoče v polnem ravnovesju združevanja vseh struktur. Album polnega rockovskega učinkovanja, ki ga zmorejo spraviti skupaj le največji mojstri tega posla. Album, ki raste iz skladbe v skladbo in zraste intenzivno v vrhunskem zaključku drama teatra zadnjih štirih skladb, kar vodi gibe zapestja poslušalca v samodejno sprožitev ukaza »igraj znova« na CD predvajalniku. Gromovito stopnjevanje vzdušja v Gulity As Charged sproža z lahkoto mravljince vzdolž hrbtenjače. To pa ni osamljen takšen trenutek tega albuma, ob katerem se vam bo ježila dlaka na koži. »Snakechamer« torej še dolgo časa ne bo želel iz vašega CD predvajalnika in je eden zgodnjih kandidatov leta 2013, ki sodijo v ožji izbor za častni naziv album leta! Nič več in nič manj. Sedaj pa upajmo na potrditev koncertne turneje in da Snakecharmer kujejo železo dokler je vroče ter dostavijo v doglednem času temu albumu tudi studijski naslednik.
To je album, ki dejansko ne pove ničesar novega. A zveni tako pristno, iskreno in pronicljivo v svoji drži, da polno šokira v elementih za katere smo mislili, da jih je v letu 2013 nemogoče re-kreirati. Elementih, ki jih je najtežje izpostaviti v današnji glasbeni prenasičenosti. A utemeljitelji poante hard rock šole pač dokazujejo, da niso pozabili kako se streže tem rečem. Hodijo »ostro oblečeni« v konfekciji, ki jim najbolj godi in v kateri se najbolje ustvarjalno počutijo. Tu so doma in tega jim ne more odvzeti nihče. Album svetopisemskega rock razodetja. Čista albumska petica pedigreja rockovske klasike.
na vrh