Pevski kačon David Coverdale se je sredi leta 1978, po dveh na moč kakovostnih albumih, naveličal solo kariere ter skupaj s kitarskim čarodejem Mickyem Moodyem ustanovil novo skupino Whitesnake, ki je bila prvotno zamišljena kot kompakten in odkritosrčen blues rockovski kolektiv in je imela svoje korenine v Davidovem spremljevalnem bandu White Snake. Coverdale in Moody sta v svoj nov band privabila še dva blues zanesenjaka, inovativnega kitarista Bernieja Marsdena (ex-Wild Turkey, Babe Ruth, Paice, Ashton & Lord) in z jazz fusion/prog rock pedigrejem obdarjenega basista Neila Murraya (ex-Gilgamesh, Colosseum II, National Health, Babe Ruth). Bobnarske dolžnosti so pripadle Stevenu Plantu, ki se je že kmalu poslovil in v času, ko je izšel Whitesnake studijski prvenec »Trouble« svoje mesto prepustil Davidu Dowleu.
»Snakebite« je originalno, leta 1978, izšel kot EP in kot prva izdaja v dolgi in burni karieri legendarnih britanskih blues/trdo rockerskih prvakov in bil šele kasneje, septembra istega leta, na novo izdan v razširjeni obliki kot LP z dodatnimi skladbami, zato ga nekateri napačno štejejo kot njihov prvi album, namesto »Trouble«. Prva polovica, se pravi originalni EP, je vsebovala popolnoma nove kompozicije, katere je ustvarila prej omenjena originalna Whitesnake postava, medtem ko preostale štiri skladbe izvirajo iz Coverdaleovega drugega solo dosežka »Northwinds« (1978). Prisotnost dveh kitaristov, Moodya in Marsdena, je pomembno obogatila njihov kitarski zvok in prispevala vrsto izjemnih dualnih harmonij, medtem ko je Coverdale z Murrayem uspel pridobiti enega najboljših rock basistov tistega časa. Novačenje najboljših imen na 'prostem rock tržišču' bo postala sicer stalna praksa skozi njegovo celotno kariero z Whitesnake.
»Come On« je pričakovano energičen začetek, uspešna mešanica udarnosti in subtilnosti, kjer Coverdaleov vokal variira med nasršenostjo in razposajenostjo pri čemer mu oporo dajejo številne naoestrene kitarske fraze med katerimi dobi posebno mesto tudi strastna Moodyeva solaža. »Bloody Mary« je poskočen, skorajda plesen blues rocker, utemeljen na klavirskih ritmih, ki poustvari vzdušje nočnega bara sredi katerega se uresničujejo Coverdaleove erotične fantazije v podobi brhke plesalke Mary. Tu pridejo dualne harmonije med obema kitaristoma prvič na albumu do jasnega izraza.
Najboljši trenutek na »Snakebite« pa predstavlja pretresljiva r'n'b balada »Ain't Love In the Heart of the City«, sicer priredba originala ameriškega blues in soul glasbenika Bobbya »Blue« Blanda (originalna avtorja skladbe sta Michael Price in Dan Walsh), ki je postala njihov prvi hit in jo še dandanes redno izvajajo na koncertnih nastopih. Tu Davidov vokal, ki je poln hrepenenja in bolečine, ob spremljavi melanholičnih kitarskih pasaž, poskrbi za nepozabno čustveno izpoved ter s pomočjo do kraja napetih glasilk popolnoma razpre svoje ranjeno srce. Subtilne kitarske harmonije med Moodyem in Marsdenem še izdatno zabelijo nostalgično atmosfero enega najboljših trenutkov ceotne Whitesnake povesti. »Steal Away« je še ena okajena blues rockovska skovanka, ki zaradi 'pijanih' kitarskih harmonij in počasnih ritmov, nekoliko zadiši po ameriško-južnjaškem melosu. Coverdale vnovič ne varčuje z vmesnimi strastnimi vzdihljaji, ki so bili vselej eden glavnih prepoznavnih znakov njegovega pevskega stila.
»Keep On Giving Love«, ki odpre zaključni niz štirih skladb, ki so originalno izšle na »Northwinds«, je zgrajen v najboljši blues rockovski maniri. Večni pevski zapeljivec tu vnovič navduši s strastno hudomušnostjo, medtem ko Moodyeve kitarske finese ves čas temeljijo na zavidanja vredni subtilnosti. Omeniti je treba, da te štiri stvaritve niso bile odigrane na novo s prvo Whitesnake postavo, temveč izvirajo direktno z »Northwinds« in med drugim vsebujejo Deep Purple basista Rogerja Gloverja na sintetizatorju. »Queen of Hearts« je eksplozivni blues rocker z razdraženimi kitarskimi pasažami in borbeno razpoloženim Davidovim vokalom. Tu bi se lahko govoril tudi o nekakšnem prototipu tipične, udarne blues rockovske kompozicije iz zgodnjega Whitesnake obdobja pod visoko erotično napetostjo, kar se tiče same atmosfere.
Na odlični baladi »Only My Soul« na kateri vladajo številni subtilni aranžmaji David v polni luči vnovič demonstrira svojo mogočno vokalno sofisticiranost in izjemen čustveni razpon ob katerem se še tako hladen led popolnoma stali. Še posebno navdušijo sintetizatorski vložki, ki skladbi, katero že samo Davidova krasna vokalna predstava potisne v prvo ligo najboljših balad njegove kariere, dodajo še izdatno ambientalno globino. Zaključni dosežek, »Breakdown«, je položen na naostrenih kitarskih frazah, medtem ko ritem linija, zlasti kar se tiče bobnov, tokrat gara s polno paro in zvesto podpira Coverdaleov jeznoriti pevski pristop.
»Snakebite«, ki je v obliki originalnega EP-ja izšel še pod imenom David Covedale's Whitesnake, je predstavljal kakovostno ogrevanje pred izidom njihovega prvega LP-ja »Trouble« na katerem se je gospodu Coverdaleu pridružil tudi njegov nekdanji Deep Purple sotrpin, legendarni klaviaturist Jon Lord. Pot 'k zvezdam' masivne popularnosti je šla od tu naprej počasi, a strmo navzgor, čeprav so se v svojih prvih letih morali krvavo truditi za medijsko izpostavljenost, saj so bili vse do leta 1980 v Ameriki praktično neznani.
na vrh