Black metal je bil na slovenski tleh od nekdaj močno zastopan vse odkar so na slovenska tla ta žanr prinesli Noctiferia (sprva še kot Emetica) z demom Gods of Počka (1996) in prvencem Baptism at Savica Fall ter kmalu za njimi Obalni Torka (člani že razpadle skupine danes delujejo v Grimoir in Ater Era) in Skorbut. Tako je ostalo vse do danes, ko je pri nas delujočih kar nekaj black metal bendov, ki so segli tudi izza meja naše domovine, med njimi vsaj Dekadent, Somrak, Cvinger, Nephrolith in Dalkhu. Velik kos v mozaik slovenske Teme pa dodajajo tudi Srd s svojim studijskim debijem Smrti sel.
Zgodba Srd se pravzaprav začne leta 2012 s solo projektom Gorana Slekovca Terrorfront, ki je leta 2014 pri založbi Mater Tenebrarum izdal svoj edini EP Terror Arise, lansko leto pa očitno našel z njegovim jazom dovolj ujemajoče se somišljenike, da je lahko sestavil polnopravni bend. Komajda je bend lani dodobra stopil na koncertne oder pa je pred nami že prvenec Smrti sel, ki jutri izide pri založbi On Parole.
Smrti sel s svojo koso zamahne sedemkrat, enkrat inštrumentalno, dvakrat angleško, enkrat v priredbi tujega dela ter trikrat v materinščini in prav slednja nesveta trojica album povzdigne med boljše izdelke slovenskega black metala. Kosa najprej švigne s petminutnim, nekoliko predolgim in repetitivnim inštrumentalnim uvodom Prologue, ki kljub temu vzpostavi pravo vzdušje za nadaljnje pol ure black 'n' roll masakra v katerem je moč zaznati vplive bendov kot so Taake, poznejši Darkthrone in zelo zgodnji Vreid. Srd kitarsko ponudijo relativno preproste, a ostre rife, ki režejo kot Gabrijelov meč, iz Goranovega grla prihaja srdit, mizantropni gnev nad človeštvom, njegov odličen, močan, avtoritativen ter surov, a hkrati razumljiv vokal pa nekoliko spominja na Hoesta.
Močni in raznoliki komadi so odlika albuma, čeprav mu na nekaj delih zmanjka malenkost sape in skladbe zvenijo nekoliko preveč predvidljive. Takšni sta v prvi vrsti angleški skladbi, vojni marš Deathreign 40-45 ter nihilistična All Into Nothing, medtem, ko je razred zase odlično izvedena priredba nesmrtnega punk degeneriranca GG Allina, I Kill Everything I Fuck, ki iz celote ne izstopa in se lepo zlije z avtorskimi komadi. Osrednji monolit albuma pa (mi osebno) predstavlja trojica komadov odpetih v slovenščini, saj ta v black metalu tako dobro ni zvenela že vse od Kresa ali Vigredi s prvenca Dekadent, tudi sicer pa gre v primeru naslovnega komada in Kupe trpljenja za spretno izvedene komade, ki jim poveljuje jasna in določna bendova vizija. Magnum opus sela smrti pa brez dvoma predstavlja zaključni, skoraj desetminutni spev Soči, uglasbitev večnega Gregorčičevega epa smaragdni lepotici. S to skladbo Srd orjejo ledino v slovenskem metalu, saj se z izjemo Brutartove uglasbitve Poejevega Israfel, še noben bend ni spoprijel s klasično literaturo, kaj šele slovensko. Soči je od prvih trenutkov Goranovega šepeta vrhunsko glasbeno delo, ki po dveh minutah v popolnosti eksplodira v krik mesarskega klanja Soške fronte in z baročno minutažo ponazarja neskončnost neumnosti človeka, ki človeku še vedno ostaja volk.
Smrti sel je prvenec, ki si ga lahko želi marsikateri bend. Res je sicer, da se mestoma še čuti relativna mladost benda, a je obenem tudi res, da album upravičuje »hype«, ki je v zadnjem mesecu ali dveh nastal okrog benda. Če je zgolj Soči pokazatelj bendove nadaljnje poti potem ni dvoma, da lahko Srd že sedaj štejemo med najboljše domače black metal bende.
Srd bodo Smrti sel izdali jutri, 20.1.2017, na release partyju in 15. obletnici založbe On Parole v Orto baru!
na vrh