Smoke and mirrors bi lahko označili za zmagoslavni povratek Georgea Lyncha, s katerim je legendarni album Wicked sensation, odločni razglas kitaristove neodvisnosti od skupine Dokken, končno dobil dostojnega naslednika. Lynchu se je na vokalu spet pridružil Oni Logan, ki je kitarista spremljal že na omenjenem projektu iz začetka devetdesetih, bas dolžnosti pa se je lotil Marco Mendoza, ki je Georgea v zadnjih letih spremljal na številnih festivalih, in smo ga nedavno imeli priložnost občudovati tudi v Bluesiani na Vrbskem jezeru. Skupaj s Scottom Cooganom, zadolženim za bobne, so fantje ustvarili prav poseben in mogočen glasbeni ambient, v primerjavi s katerim se zdi zadnja plošča Dona Dokkena, ki je prav tako nedavno izšla pri italijanski Frontiers records, kot pravi duhovni palček.
Plošča se giblje v smeri zadnjih Georgevih samostojnih albumov, ki se navdihujejo pri prvinskem rocku šestdesetih in sedemdesetih, ter imenih kot so Jeff Beck in Grand funk railroad. Gre torej za nadvse topel lampaški izdelek, v katerem pa ne manjka ostrejših ritmov, povzetih v obljubi, ki jo je George pred leti, resda bolj v šali kot zares, naznanil na svoji spletni strani. Na tablo z naslovom "Don't forget/Reminders" je namreč najprej zapisal: "Send a box of chocolates to Don" nato pa še "Write the world's meanest riff". Čeprav je to obljubo izpolnil že daljnega 1985, ko je spisal glasbo za hit It's not love, pa tudi letošnji plošček ponuja nekaj tovrstne bombastike. S svojo neposrednostjo pritegne že prva skladba 21st century man, katere glavni rif bi lahko označili za mračnejšo in bolj umazano variacijo "leitmotiva" skladbe Wicked sensation. V tem slogu so spisane tudi My kind of healer, Time Keepers in Let the music be your master, v kateri so združene najboljše prvine Hendrixa in Black sabbath. Tako je Lynch ustvaril nadvse všečno mešanico tršega rocka in mračne voodoo psihedelije, ki se kaže predvsem v eksperimentiranju s kitarskimi zvoki in različnimi starinskimi in stomp boxi. Tak je, na primer, legendarni Univibe, nekaj podobne zvočne eksotike pa ponuja tudi novejši in cenovno dostopnejši Lynchev custom made Zoom multiefekt. A eksperimentiranje ni nikoli samo sebi namen in je vedno v kontekstu in duhu skladbe. Album s tem pridobi potrebno zvočno širino, ki na žalost ni značilna za vse pretekle Lyncheve plošče.
Za razliko od kitaristovega samostojnega projekta Furious George, Smoke and mirrors ne vsebuje priredb, kar velja tudi za skladbo Madly backwards, ki po naslovu zelo spominja na pesem skupine Captain Beyond, kateri se Lynch pokloni na svojem zadnjem solo albumu. Tam zapiše, da je bila to, ko je odraščal, ena njegovih najljubših skupin, predvsem zato, ker naj bi zveneli kot nekakšni "underground Deep purple". Ta oznaka pa nemara še najbolje opisuje tudi zvok in občutje pričujočega albuma.
Smoke and mirrors tako krasita odličen zvok in izostren občutek za elementarni rock'n roll. Če temu dodamo mojstrsko kitaro enega najvidnejših virtuozov osemdesetih in Loganov razpoznavni vokal, dobimo zmagovito kombinacijo. Gre tudi za Georgeov ustvarjalni in duhovni vrhunec, saj mu je svoje tehnično znanje končno uspelo učinkovito vključiti v širši okvir nekaterih kompleksnejših glasbenih idej, ki jih je nakazal že drugi Lynch mob izdelek. Edina škoda je bržkone to, da albuma verjetno ne bomo mogli slišati v živo tudi na tej strani Atlantika, saj George že nekaj časa koncertira pretežno na tleh domačega kontinenta in na Japonskem. Nemara pa bo uspeh plošče Smoke and mirrors tolikšen, da se bo po dolgem času vendarle odločil skočiti tudi na staro celino.
na vrh