Marillion: Smoke

Leta 2005 so Marillion med svojo vsakoletno, dvodnevno konvencijo posneli oba večera na katerih so zbrane srečneže navduševali z izvedbami nekaterih njihovih manj znanih del, drugačnih izvedb kot tudi z izvajanjem nekaterih uspešnic, katerih niso igrali že kar nekaj let. "Smoke" je prva izmed dveh koncertnih izdaj (poleg "Mirrors"), ki sta istočasno izšli v njihovi samozaložbi in ju je (zaenkrat) možno naročiti le prek spleta. Na njem se nahaja kar nekaj zanimiv izborov, kateri običajno ne najdejo svojo pot na njihove koncertne repertoarje, čeprav prevladujejo stvaritve iz aktualnejših albumov kot so "Radiation" (1998), "Marillion.com" (1999) in "Anoraknophobia" (2001), medtem ko z "Marbles" (2004) ne izvajajo niti enega dela, kar je po svoje tudi razumljivo saj so album v celoti izvajali na večini prejšnje turneje. Po drugi strani, razen velikega presenečenja "Garden Party", ni zaslediti tudi njihovih uspešnic in bolj znanih del. Izvedbam je skupno tudi dejstvo, da gre za njihova energičnejša dela, ki vsebujejo tudi nekaj manjših improvizacij, čeprav se večina drži podobnosti s studijskimi verzijami. Tako si boste lahko oddahnili vsi tisti, ki ne spadate med ljubitelje balad ali akustičnih interpretacij. Kot je že v njihovi tradiciji je produkcija ponovno odlična, na celotnem posnetku se tudi sicer občuti, da publika trdno diha s skupino, medtem ko je večina izvedb boljša od studijskih izvirnikov.

Visoko energetski "Separated Out" (Anoraknophobia, 2001) je posvečen vsem fanom skupine zato ni nobeno presenečenje, da so ga izbrali za otvoritev koncerta. Odlično ga dopolnjuje še eno delo, ki kar poka od energetske voltaže - "Under the Sun" (Radiation, 1998), ki je odigran skupaj z uvodom "Costa Del Slough" in po zvoku zveni še bolj polno kot v studijski verziji saj si Kelly privošči še nekaj dodatnih, sicer manjših improvizacij na hammondkah, medtem ko je tudi Rotheryev prispevek nekoliko bolj energičen kot v originalu. "An Accidental Man" (This Strange Engine, 1997) je še en nadvse posrečen izbor, kjer navduši predvsem odličen Hogarthov vokal kot tudi razširjene solaže na kitari in klaviaturah. Tudi Trewavasove linije so ves čas lepo razločne, kar je nekako že samoumevno za enega najboljših basistov v progresivi. Marillion nadaljujejo na visoki voltaži s "Holidays In Eden" (Holidays In Eden, 1991), še enim od del katere že vrsto let niso izvajali in katere v živo ponavadi izvedejo boljše kot v izvirniku. Na visoko atmosferični "If My Heart Were a Ball It Would Roll Uphill" (Anoraknophobia, 2001) si ponovno privoščijo nekaj manjših drugačnih interpretacij na kitarskih delnicah in ritmih kot tudi v zaključni lirični interpretaciji. To je zagotovo eden glavnih vrhuncev tega koncertnega posnetka. "Deserve" (Marillion.com, 1999) je po drugi strani dosleden posnetek njegove studijske verzije, ki tudi tu vsebuje nekaj dobrih aranžmajev na saksofonu. To je eno izmed tistih del, ki H'-ju brez dvoma vokalno najbolj ležijo. Izvedba "The Answering Machine" (Radiation, 1998) se opazno razlikuje od svoje studijske verzije saj si tu privoščijo veliko več elektronskih zvokov na klaviaturah, ki so položene čez Rotheryeve kitarske delnice. "Rich" (Marillion. com, 1999) po drugi strani zvesto sledi originalu. Več artistične svobode si znova privoščijo pri izvedbi "Between You And Me" (Anoraknophobia, 2001), ki vsebuje zanimiv dodaten uvod ter večji delež elektronskih samplov. Gospod H' si tu vzame tudi minutko za predstavitev vseh članov skupine. Izjemno zanimiva je tudi izvedba "Memory Of Water" (This Strange Engine, 1997), ki je v osnovi balada, tu pa jo izvedejo skoraj v trance izvedbi s številnimi elektronskimi sampli. Ob zaključku posnetka sledita dve veliki presenečenji. Marillion si namreč na veliko veselje, predvsem starejših privržencev, privoščijo izvedbo odličnega dela iz Fishevega obdobja, "Slainte Mhath" (Clutching At Straws, 1987). Vedno, kadar danes izvajajo kako delo iz Fisheve ere, je to nekaj posebnega in drugačnega, saj te v Hogarthovi izvedbi zvenijo na nek popolnoma drugačen način. Tudi to pot ni nobena izjema. Kljub odsotnosti Fisheve karizme, se gospod H' zelo dobro znajde na tujem vokalnem terenu, kar je sicer potrdil že na številnih prejšnjih koncertnih posnetkih. Vrhunec celotnega posnetka pa nedvomno predstavlja zelo dobra izvedba klasike "Garden Party" (Script For A Jester's Tear, 1983), ki še danes med večino ljubiteljev velja za eno njihovih najljubših del in katere v živo niso izvajali že vrsto let. Skupini uspe med skladbo do konca motivirati razgreto publiko, ki ji pomaga tudi pri petju nekaterih verzov in zavzetim skandiranjem. Prav neverjetno je kako vsi inštrumentalisti lepo ujamejo izvirni duh tega dela, medtem, ko Hogarth vokalno vnese nekaj popolnoma svojega in tako poskrbi za eno njenih najboljših izvedb.

"Smoke" je koncertna poslastica za vsakega pravega zbiratelja in ljubitelja lika in dela mojstrov novega vala progresivnega rocka. Brez dvoma, zaradi številnih zanimivih izborov in interpretacij, spada med njihove boljše koncertne izdaje v zadnjih nekaj letih (in teh ni bilo malo, zlasti tistih, ki niso nikoli prišle na prodajalne police). Edini velik minus za številne poslušalce predstavlja že omenjeno dejstvo, da gre za še en koncertni album, ki je izšel le v samozaložbi in ga je moč naročiti samo preko spleta, kar je že nekaj let (ne preveč priljubljena) praksa skupine pri večini koncertnih izdaj. Tisti, ki skupine ne poznajo dobro ali je sploh ne poznajo, po drugi strani ne bodo kaj dosti zamudili, saj gre za posnetek, ki je namenjen predvsem njihovim starim ljubiteljem, ki poznajo večino klasik in so vselej veseli, ko slišijo izvedbo kakega dela za katerega so bili prepričani, da ne bo več našel pot na njihov koncertni seznam. Po drugi strani je to odličen koncertni album, ki potrjuje dejstvo, da so Marillion danes ena tistih redkih legendarnih prog rockovskih skupin, katerim uspe od začetka do konca narediti nepozabno koncertno vzdušje.