Clapton, Eric: Slowhand

Kariera Erica Claptona, ki je po razpadu Cream in kasneje Blind Faith, od ognjenega krsta kitaristovega istoimenskega prvenca naprej skozi sedemdeseta leta vztrajno nihala med triumfom in brodolomom, leta 1977 s famozno Slowhand doseže zenit svoje turbulentne odisejade. Uspešnost albuma, predvsem tista na komercialnem nivoju, gotovo največ dolguje trem preprostim skladbam, ki so genij Erica Claptona po treh sušnih letih ponovno ovenčale s statusom kreatorja popularnih glasbenih smernic svoje dobe. Slowhand pa je vsekakor več kot le nosilec trio paketa uspešnic za vse večne čase, saj nam s senzacionalnim materialom, podkrepljenim še z izjemno dinamično in inovativno glasbeno igro, ponuja zasedbo Erica Claptona na vrhuncu svojih moči.

Kadar govorimo o impaktnosti Claptonovega izraza, seveda ne gre brez J. J. Caleove Cocaine, ki se je iz sramežljive punčare v zločesto strupenjačo prelevila prav pod taktirko slavne Ericove izpeljanke. Clapton v Caleovo stvaritev zagrize na moč agresivno in z zvrhano mero samo prepričanja, kar se nazadnje lepo vidi v naravnosti kitaristovih solaž, ki si v impresivnih valovih navdahnjeno sledijo. Cocaine je gotovo ena najmočnejših Ericovih skladb, lepotica kitarske igre, ki jo po dobrih treh desetletjih še vedno razganja od mladostniške energije. Razpoloženjski preskok nastopi z Wonderful Tonight, slikovitim prikazom subtilnost Claptonovega izraza. Ta prav zahvaljujoč čustveno poudarjeni idealizaciji Pattie Boyd, ponovno navdušuje s svojo izjemno širino. Z novim radikalnim žanrskim obratom sledi Lay Down Sally, še eden v vrsti številnih Claptonovih country eksperimentov, ki ljubiteljem bluesa po vseh letih gotovo še vedno kravžlja živce. Ericu je tule vseeno še enkrat potrebno čestitati za izjemno prepričljivo interpretacijo, saj skladba z izžarevanjem topline južnjaškega karakterja potrjuje Claptonovo vlogo enega vodilnih interpretov sveta popularne glasbe.

V kategorijo dostopnejših Slowhand motivov gotovo spadajo tudi Next Time You See Her, We're All The Way in melanholični inštrumental Peaches And Diesel. Vse tri se kitijo s pri Ericu v preteklosti že slišanim spajanjem spevnost in minimalizma, ki je s časom do potankosti izpiljen, postal celo eden prepoznavnejših elementov kitaristovega sporočila. Clapton strasti v nadaljevanju razvnema s preprosto grajenim rokerjem The Core, slabih deset minut dolgim improviziranim odklopom, ki ga krasi razburljiva vokalna kolaboracija Erica in njegove strastne tovarišice Yvonne Elliman. Od rock & rolla hitro h bluesu, tokrat v režiji mogočnega slide bisera Mean Old Frisco, enega najbolj "obteženih" Claptonovih bluesov. Standard Arthurja Crudupa po vzoru mnogo slavnejše Cocaine doživlja pod očetovsko roko Erica Clapton drugo pomlad.

Slowhand je prvovrstna mojstrovina, polna napetega glasbenega dogajanja ujetega v primežu dinamičnih aranžmajev, ki ji je kljub ostri konkurenci Backless in 461 Ocean Boulevard, uspelo ohraniti pečat najmočnejšega Eric Clapton albuma sedemdesetih let prejšnjega stoletja. S stopnjevanjem opuščanja tradicionalnih bluesovskih vrednot ter postopnim uveljavljanjem konvecionalejših prijemov, Clapton nadaljuje zorenje v ustvarjalnem smislu. Čas je bil do Slowhand več kot prizanesljiv, kar pa ob briljanci, ki jo album nosi, seveda ne preseneča.