Bon Jovi: Slippery When Wet

Sredi osemdesetih let se je na bolj kot ne (detaljno analizo rade volje prepuščam vam) lepe obraze peterice kavbojev iz New Jerseya, predvidljivo imenovane Bon Jovi, po odlično sprejetem prvencu, kmalu pričela lepiti nadležna stigma še ene v vrsti one hit wanders zasedb, ko se našim "nasty" prijateljem nenadoma na lepem zgodi Slippery When Wet. Jonu in kompaniji tokrat na spolzkem terenu ne spodrsne, ravno nasprotno. Slippery When Wet na krilih novega producenta Brucea Fairbairna, prvič predstavi močno kohezivno podobo Jonove četice, ki je v kasnejših letih postala že kar pregovorna Bon Jovi kvaliteta. Veliki, pompozni refreni, še za ščepec večje frizurice ter kopica prijazno spevnih baladic, povprečnemu Bon Jovi navdušencu, vajenemu nevsiljivih, srcu prijaznih napevov, zagotavljajo razodetje posebne sorte, podobno spoznanju mlade punčare, da tista mala uvala južno od popka služi še čemu drugemu, kot le vsakodnevnemu izločanju ostro aromatiziranih naravnih sokov. Bon Jovi so s Slippery prerasli tudi te probleme naše zmedene dekline, kar je že ob prvem poslušanju tega dokumenta moč zapaziti na vsakem koraku.

Bon Jovi zakorakajo v svoje najuspešnejše obdobje v velikem slog, z uvodnim brnenjem Davidovega navitega hammonda, ki združuje staro tradicionalno in novo šolo črno bele tipkarske igre, skozi katero v soj žarometov ponosno vskoči Let It Rock, sveža kombinacija v komercialnem smislu dodobra preizkušene močno odsekane bas linije, mogočnih spremljevalnih vokalov in odsekanega Samborinega rifanja, ki v bleščečem slogu v kali naznanja rojstvo nove veje "hair metala". In "hair metal" to tudi je! Krepkovoljnost njegovega ponosnega strogo ritmičnega paradiranja do neke mere prekine strukturno podobna, a lirično povsem drugačna You Give Lova A Bad Name, ena največjih hard rokerskih himen osemdesetih, kjer se grobi zvok hammonda prijazno umakne sodobnejšim sintetičnim prijemom, s katerimi "jovići", ob dostavljanju, vsaj kar se vsebine tiče, lahkotno zapakiranih verzov, dokončno razkrijejo vso ostrino Jonove in Richijeve kuhinje. Ta deluje osupljivo dobro, sploh energično postavljanje Jonovega karizmatičnega glasu, v grobem orisuje podobo tradicionalno samozavestnega ameriškega mačizma, pod določenimi (liberalno interpretiranimi) pogoji sprejemljivega tudi povprečni Evropski rokerski dušici. Sploh Livin' On A Prayer, optimistično, ali če hočete pravšnji primer "american way" naravnanega, skorajda pravljičnega pričevanja, katere značilni Samborin kitarski uvod dandanes pozna skoraj že vsak, predstavlja svojevrsten artistični vrhunec celotne Bon Jovi kariere (vključno z gospodovimi "edinstvenimi" Hollywoodskimi avanturami). Spevna skladba, po zaslugi navdahnjenega refrena, po, kar težko je verjeti da celih enaindvajsetih letih, še vedno nariše nasmeh na vaše od časa dodobra zglodane obraze. Dobrega okusa v ušesih ne uspe pokvariti niti dokaj povprečna Social Disease. Banalen uvod, verjetno zamišljen kot neposreden prikaz Jonovih pretirano poudarjenih genitalnih dejavnosti, ne zveni niti najmanj impresivno. Kakorkoli že, stvari na pravo mesto hitro postavi Wanted Dead Or Alive, nov triumf v tistih časih vselej zmagovite kombinacije Jonovega kavbojštva in Samborine izredne kitarske igre. Sploh impresivna je moč kitaristovega vokala, ki na veliko veselje vseh, na prenekaterih mestih ponosno pokuka izpod vselej dominantnega Jonovega oglašanja.

Da za uspešno osvajanje vrhov glasbenih lestvic zasedba Bon Jovi kalibra nujno potrebuje podporo kakšne še posebno ganljive baladice, je fantom verjetno razložil prav Bruce Fairbairn, kateremu se gre zahvaliti za smelo krmarjenje kolektiva na njihovi razburkani poti v rokerska nebesa. Without Love ter še posebno impozantna Never Say Goodbye pričajo o detajlnem analiziranju in dokončni osvojitvi formule power balade, kjer se v vlogi povprečni šolarki idealizirane podobe nedosegljivega žrebca, Jon Bon Jovi končno proslavi še v vlogi nesrečno zaljubljenega odpadnika. Pravšnja snov za solz željno ameriško populacijo, ki je Slippery When Wet neposredno po njenem izidu hitro zelo za svojo, ter s tem nepoboljšljivi druščini kavbojev iz New Jerseya na široko odprla vrata slave, ki so si jo fantje nedvomno zaslužili.