Whitesnake: Slip of the Tongue

»Slip Of The Tongue« je bil osmi studijski album legendarnih težko rockerskih šampionov Whitesnake, kateri so se ravno tedaj nahajali na vrhuncu svojega komercialnega uspeha, pa čeprav so številni dolgoletni privrženci še dandanes mnenja, da je moral nič manj legendarni pevec in poglavar skupine David Coverdale v ta namen žrtvovati svojo blues rockovsko dušo. Inkarnacija banda, ki je posnela »Slip Of The Tongue«, naslednika huronsko uspešnega predhodnika »Whitesnake« (1987) z izjemo Coverdalea res ni prav v ničemer asociirala na skupino, ki je v preteklosti ustvarila nekaj najboljših blues rockovskih albumov vseh časov. Večina tedanjih Whitesnake članov, ki so se 'ponašali' s tedaj trendovskimi natopiranimi 'hair metalskimi' pričeskami in oprijetim usnjem, pa sploh ni gojila pretiranih simpatij do bluesa, temveč sta jim bila veliko bližja trdi rock in heavy metal.

Na »Slip Of The Tongue« je Coverdale poskušal obnoviti ultra uspešno »Whitesnake« formulo, a se mu je njegova nakana precej izjalovila, saj novi album ni bil tako uspešen (več od desetega mesta na britanskih in ameriških lestvic ni dosegel), niti, kar je precej bolj pomembno, tako kvaliteten kar se tiče njegove glasbene vsebine. Na njem se je sicer nahajalo kar nekaj svetlečih biserov v podobi nekaterih najtrših stvaritev v njihovi karieri ter par naravnost imenitnih power balad, ki so jim še danes  v čast, po drugi strani pa tudi par del na katere bi gospod Coverdale dandanes najrajši pozabil, kot denimo »Cheap an' Nasty« »Kittens Got Claws« ter »Slow Puke Music«. Trije veliki hit singli, »The Deeper The Love«, »Now You're Gone« ter na novo posneta verzija »Ready an' Willing« (1980) klasike »Fool For Your Loving«, so bili nazorni dokazi, da David in njegova ubogljiva druščina niso izgubili občutka za grajenje hipnotičnih napevov in mogočnih aranžmajev s katerimi še danes navdušujejo predvsem vse romantične duše.

Postava, ki je posnela »Slip Of The Tongue« je bila bržkone najbolj 'čudaška' v celotni Whitesnake karieri. Ritem linijo je sicer tvoril imenitni dvojec v podobi sijajnega basista Rudya Sarza in bobnarske 'živali' Tommya Aldridgea, vendar so se vnovič pojavile težave s kitaristi. Vivian Campbell jih je zapustil že po »Whitesnake« turneji, potem, ko sta s Coverdaleom naletela na nepremostljive razlike glede nadaljnje glasbene usmeritve. Coverdale in nizozemski kitarski virtuoz Adrian Vandenberg sta se v ZDA lotila snemanja novega albuma, vendar se je Vandenbergu zgodila kritična poškodba zapestja zaradi česar se dolgo časa ni smel dotikati kitare.

Coverdale je bil sicer sprva potrpežljiv in je čakal na njegovo okrevanje, vendar je imelo tudi to svoje meje, zato je naredil bržkone najbolj čudaško potezo v svoji Whitesnake karieri in na snemanje albuma v vlogi novega kitarskega virtuoza pripeljal 'vesoljca' Steva Vaija (ex-Frank Zappa, David Lee Roth, Alcatrazz). Vsestranski in popolnoma samosvoji kitarski heroj, ki je povsem po naključju zašel v svet težkega rocka, potem ko se je šest let kalil pri legendarnemu skladateljskemu in kitarskemu geniju Franku Zappi, je seveda s seboj prinesel popolnoma specifičen, razkošen in raznobarven slog igranja, ki je močno izstopal od pričakovanih blues rockovskih okvirjev. Vai je svoje delo sicer odlično opravil in se med solažami kar se da držal začrtanih omejitev, da ne bi s pretiranim nastopaštvom slučajno zasenčil Coverdaleov prispevek, vendar so ga številni krivili, da je bil s svojim živobarvnim kitarskim prispevkom najbolj odgovoren za to, da je bil »Slip Of The Tongue« najmanj tradicionalen Whitesnake album sploh.

Tudi tokrat je Coverdale v vlogi priložnostnega glasbenika potreboval usluge legendarnega klaviaturista Dona Aireya (ex-Colosseum II, Rainbow, Ozzy Osbourne, danes pri Deep Purple), a očitno muhasti pevec ni bil zadovoljen z vsemi Aireyevimi klaviaturskimi linijami, zato je k sodelovanju povabil še Davida Rosenthala (ex-Rainbow, kasneje Happy The Man) in Claudea Gaudetteja. Spremljevalne vokale je v vlogi gostujočega glasbenika prispeval Coverdaleov stari Deep Purple pajdaš, legendarni pevec in basist Glenn Hughes, ki pa se je tedaj zaradi jemanja drog nahajal v veliki osebnostni krizi, kar je vplivalo tudi na njegovo petje. Preostale spremljevalne vokale sta odpela priložnostni pevec Tommy Funderburk in Richard Page (Mr. Mister). Za kar se, da trendovsko težko rockersko produkcijo z AOR nabojem sta poskrbela »Whitesnake« producent Keith Olsen in Mike Clink.

Album se odpre z naslovno skladbo, ki predstavlja spodoben trdo rockerski uvod. Po krajši sintetizatorski uverturi s pomočjo naostrene kitarske fraze preide v silovit tempo sredi katerega Aldridge z dobro odmerjenimi krošeji ruši vse pred seboj. Coverdaleov vokalni pristop je to pot nadvse variabilen in doživi vrhunec v mogočnem refrenu. Vai med posameznimi udarnimi pasažami najde dovolj časa za svoje 'vesoljske' kitarske variacije, ki skladbo za kratek čas ponesejo v popolnoma drugačne ambientalne vode. Besedila posameznih del sodijo med najbolj seksualno nagajiva v Coverdaleovi celotni karieri ter večkrat presežejo meje dobrega okusa, tako kot se to zgodi na erotomanski samoparodiji »Cheap an' Nasty«, kjer bi pevski kačon vse ženske s privlačnim videzom najraje položil v isti kalup. Butasto besedilo je tu glavni, vendar ne edini problem, saj kombinacija arogantne kitarske frazeologije na čelu s supersoničnimi solažami, ki so potegnjene na razbijaško ritem sekcijo, bolj potegne na povprečen hair metalski band tistega časa kot pa na Whitesnake. Tudi Coverdale se trudi s svojim 'umazanim 'vokalnim pristopom zveneti čim bolj trendovsko.

Na novo odigrana verzija »Fool For Your Loving«, prvi single z albuma, se niti slučajno ne mora kosati z ambientalno globino in subtilnostjo izvirnika, saj v svoji izrazito trdo rockerski različici na čelu z mavričnimi kitarskimi variacijami gospoda Vaija zveni kot, da bi ji manjkala polovica duše, medtem ko so izpostavljene sintetizatorske linije slab nadomestek za Lordove orglarske linije iz izvirnika. Ne glede na to je dosegel boljšo uvrstitev na glasbenih lestvicah. Coverdale je sicer za prvi single z albuma nameraval izbrati »Judgement Day«, vendar so odgovorni pri ameriški založbi Geffen pritisnili nanj, da v 'trendovske barve', po silnem uspehu »Here I Go Again«, priredi še eno dolgoletno Whitesnake« klasiko.

Precej bolj prepričljivo izpade naslednji hit single, »Now You're Gone«, ki je s svojim pompoznim, arena rockovskim refrenom pravcati seksapilno začinjeni energetski katalizator in na najboljši možen način izpostavi glavne vrline posameznih članov banda. Davidov vokal je tu s svojo epsko-izpovedno močjo na svojem vrhuncu, medtem ko je Vaijevea barvita in žagajoča kitarska frazeologija pospremljena s sočnim klaviaturskim aranžmajem in Aldridgeovimi rušilnimi krošeji, kar v kombinaciji še izpostavi vsesplošno melodično naravo te klasike. Besedilo se ubada s posameznikovim hrepenenjem po vrnitvi ženske s katero se je davno ali nedavno razšel. Coverdale je bil v tistem času sicer poročen z ameriško manekenko Tawny Kitaen, ki se je pojavila v nekaterih »Slip Of The Tongue« video spotih.

Šovinistično razpoloženi »Kittens Got Claws« s svojim izrazito butastim besedilom predstavlja še en precej nepotreben izlet v hair metalske vode, ko Coverdaleova tovarišija na vsak način želi zveneti nevarno in umazano. Pri tem početju je edino Davidov, trendovski naravi te povsem pozabljive stvaritve, utemeljene na nazobčanih, arogantnih kitarskih pasažah in masivnem obdelovanju bobnarske postavitve, prilagojeni vokal, tisti, ki vsaj malo spominja na prave Whitesnake. Zato pa precej boljše izpade epski »Wings Of The Storm«, bržkone celo najbolj udarna stvaritev v njihovi karieri na kateri z veliko žlico zajamejo to, kar dandanes večina imenuje epski težki metal/power metal. Drveči ritem v ozadju vsebuje številne sofisticirane aranžmaje, medtem ko kataklizmične kitarske pasaže, katere vrhunec doživijo v mogočnem, veličastnem refrenu tvorijo pravcato epsko atmosfero, katere se ne bi sramovala večina težko metalskih skupin tistega časa. Vaijeve supersonične kitarske variacije tokrat za spremembo ne izpadejo neumestno, medtem ko je Davidov veličastni vokal na višku svojih zmogljivostih. Resda je tu vnovič le malo sorodnosti s tradicionalnimi Whitesnake, pa vendarle ne bi bilo prav nič narobe, če bi bilo na »Slip Of The Tongue« več podobnih stvaritev.

 Imenitna power balada »The Deeper The Love«, ena redkih pravih Whitesnake klasik na tem albumu, je bila še en veliki hit single. Eterični aranžma na klaviaturah je na okusen način harmoniziran s sofisticiranimi kitarskimi pasažami, medtem ko je Coverdaleova srce parajoča pevska predstava glaven porok za vsesplošno ganljivo epsko-lirično vzdušje. Ta izvrstna ljubezenska power balad sodi med sila redke stvaritve na »Slip Of The Tongue«, kjer je mogoče  verjeti v iskrenost in globino pevčevih najglobljih emocij in ni na njej zaslediti niti trohice običajnega erotomanskega provociranja. Udarni »Judgment Day«, nesojeni single, je solidna trdo rockerska stvaritev z izpostavljeno, žgočo kitarsko frazo in hipnotičnim sintetizatorskim aranžmajem, kateri pomaga ustvariti skrivnostno in povsem netipično, rahlo mračno atmosfero. Coverdaleov vokalni razpon in količina vloženih emocij vnovič navdušita, medtem ko je epski osrednji aranžma podkrepljen z Aldridgeovimi silovitimi bobnarskimi prehodi.

»Slow Poke Music«, vnovičen izlet v umazani hair metal, je še en hitro pozabljiv dosežek, ki gospodu Coverdaleu nikakor ne more biti v čast. Infantilno besedilo je pospremljeno z butastim, neizraznim refrenom, medtem ko te polomije ne moreta rešiti niti Vaijeva običajna 'vesoljska' kitarska frazeologija in Aldridgeovi brezkompromisni, masivni bobnarski prehodi. Končni vtis na srečo dodobra popravi ganljiva zaključna power balada »Sailing Ships« na kateri Vai s pastoralno začinjenimi akordi demonstrira tudi svojo, na tem albumu redko izraženo, sofisticirano kitarsko plat, medtem ko je Davidov vokal že tradicionalno najbolj prepričljiv pri osebnoizpovednih baladah. V drugem delu se ganljiva balada nekoliko nepričakovano prevesi v udarne, trdo rockerske vode, kjer se Coverdaleov pevski pristop močno spremeni, kar pa v navezi s še eno 'vesoljsko' kitarsko improvizacijo še poveča vsesplošno epsko vzdušje te imenitne stvaritve. Čisto za konec pa gospod Coverdale doseže še zanj precej neobičajno visoko pevsko lego, kar pomeni, da se je njegov vokal tedaj še vedno nahajal na vrhuncu svojih moči.

»Slip Of The Tongue«, ne preveč posrečeni naslednik famoznega »Whitesnake« albuma«, je ne glede na to, da je Coverdale z njim naletel na veliko komercialno razočaranje, saj ni ponovil predhodnikovega uspeha, z izjemo treh popolnih mimostrelov povsem soliden in unikaten dosežek. Resda je s svojo trdo rockersko-metalsko naravo, ki je bila odsev tedanjih glasbenih trendov, najmanj tradicionalistično obarvan Whitesnake izdelek na katerem je sila težko ugotoviti, da je legendarna skupina nekoč nastala kot blues rockovski kolektiv, a ravno to ga na svoj način dela zanimivega in svojstvenega.

Turneja na kateri so promovirali »Slip Of The Tongue« je bila uspešna in njihova najbolj ambiciozna sploh s številnimi nastopi po velikih stadionih, vendar je na koncu Coverdalea tako izmozgala, da se je odločil zaključiti Whitesnake zgodbo o uspehu in se nameraval za nedoločen čas upokojiti. Njegova upokojitev ni trajala dolgo, saj se je že konec leta 1991 vrnil v glasbeni svet, ko je sklenil kratkotrajno sodelovanje z legendarnim Led Zeppelin kitaristom Jimmyem Pageom ter z njim posnel album »Coverdale and Page« (1993). Whitesnake pa je obnovil leta 1994, čeprav je to njihovo prvo 'vstajenje od mrtvih' trajalo samo do leta 1998, medtem ko je bil druga vnovična združitev leta 2002 veliko uspešnejša.