»Slide It In« je bil šesti studijski dosežek britanskih težko rockovskih prvakov Whitesnake. Lahko bi se reklo, da je predstavljal učinkovit zvokovni most med njihovo staro, romantično blues rockovsko (1978-1984) ter novo, za ameriške masovne stadione dodobra prilagojeno trdo rockovsko podobo (1987-1990). Whitesnake so se v času »Slide It In«, ki je bržkone zaradi svoje zvokovno tranzicijske narave njihov najbolj zanimiv izdelek sploh, kateri je izšel v kar dveh različnih verzijah, nahajali na najbolj pomembni prelomnici svoje kariere.
Legendarni pevec in poglavar skupine David Coverdale, ki je imel do tedaj menedžerske vajeti že trdno v svojih rokah, se je prelevil v pravega diktatorja, ki je bil za komercialni uspeh svoje skupine, predvsem preboj čez drugo stranjo Atlantika, pripravljen plačati visoko ceno in žrtvovati marsikaj, tudi stara prijateljstva. To je na svoji koži najbolj občutil kultni kitarist Micky Moody, poleg Coverdalea ustanovni član skupine, ki se je poslovil kmalu po izidu originalne, britanske verzije »Slide It In«. Starega prijateljstva je bilo konec kmalu potem, ko je Coverdale zavohal vonj zelencev ter sklenil pogodbo z znano ameriško založbo Geffen (samo za ameriški trg; kar se tiče drugih trgov so ostali zvesti EMI). Moody je v kasnejših intervjujih večkrat omenil, da se je nekoč njegov najboljši prijatelj nenadoma začel obnašati kot, da ga nenadoma več ne pozna, še več, po njegovih besedah je Coverdale popolnoma spremenil svojo osebnost in jo dodobra prilagodil materialistično-sebičnemu duhu osemdesetih.
Originalna »Slide It In« postava, ki je januarja 1984, posnela britansko verzijo albuma, je poleg Coverdalea in Moodya vsebovala še bobnarsko legendo Cozya Powella (ex-Rainbow), visoko talentiranega nekdanjega Trapeze kitarista/pevca Mela Galleya, vsestranskega bas kitarskega mojstra Colina Hodgkinsona, kateri se je enako dobro znašel tako v bluesu kot jazzu ter legendarnega klaviaturista Jona Lorda. Slednji se je zaradi ponovne združitve Deep Purple poslovil že aprila 1984, tik pred izidom ameriške verzije »Slide It in« (preostale datume turneje je kot za zaveso skrit glasbenik opravil nekdanji Magnum klaviaturist Richard Bailey). Prej omenjena postava je na listu delovala sanjsko in njena verzija »Slide It In« je v marsičem precej boljša od ameriške, vendar žal nikakor ni našla ustrezne medsebojne kemije, da bi lahko postala trden kolektiv, kar je Moody, duša blues rockovske verzije skupine, kmalu začutil.
Sodu je zbilo dno, ko je Coverdale srečal mladega in za MTV-jevske mase vizualno nadvse privlačnega, sicer odličnega kitarista Johna Sykesa (ex-Tygers of Pan Tang, John Sloman's Badlands, Thin Lizzy). V tem trenutku je Moody spoznal, da je postal odvečen in se odločil zapustiti skupino kateri je podaril tako veliko s čimer je bilo dokončno konec nekega obdobja. Moodyu je kmalu sledil še Hodgkinson, ki se je zaradi svojega kompleksnega sloga nenadoma zdel Coverdaleu neprimeren za nadaljnjo vizijo banda, zato je v svoje vrste povabil starega pajdaša, originalnega Whitesnake basista Neila Murraya, ki je v tem 'vmesnem' času (1982-1983) skupaj s kultnim bobnarjem Ianom Paiceom (prav tako nekdanjim Whitesnake članom) tvoril band legendarnega kitarista Garya Moorea. Legendarni Cozy Powell je bil s svojim veliko tršim bobnarskim slogom v primerjavi s predhodnikom Ianom Paiceom po drugi strani natanko to kar si je Coverdale želel v nakani, da ustvari čim bolj udarno, skorajda metalsko verzijo banda. Tudi z Galleyem, ki pri Whitesnake zaradi poškodbe roke ni zdržal dolgo, je imel v tistih časih še velike obete.
Potem, ko je v svoje vrste rekrutiral mladega Sykesa se je Coverdale odločil, da bo postavo banda razgradil popolnoma na novo, še preden se je ta dobro oblikovala ter jo avdio-vizualno sproti prilagajal ameriškemu okusu, kar mu še danes zamerijo številni stari privrženci, ki se še dobro spomnijo njihovih blues rockovskih začetkov. Še prej pa se je na prigovarjanje založbe Geffen odločil posneti ameriško verzijo »Slide It In«, ki je izšla aprila 1984. Ta verzija je bila komercialno uspešnejša od britanske, saj je bila produkcijsko prilagojena tedanjemu ameriškemu okusu in je predstavljala njihov prvi večji uspeh na drugi strani Atlantika, čeprav je Coverdale hotel še veliko več, kar se mu je posrečilo z naslednjim Whitesnake albumom.
Obe verziji »Slide It In« imata svoje kvalitete, čare in prednosti, a vloga zmagovalca vendarle pripada britanski različici. Razlogov za to je več. Razen tega, da so bili na njej pri produkciji tradicionalno kompleksne Lordove orgle in Hodgkinsonove bas linije potisnjene v ospredje, je bilo na njej še vedno moč občutiti nekaj romantičnega blues rockovskega šarma starih dobrih Whitesnake. Ameriška verzija je imela po drugi strani v produkciji bolj izrazite udarne Sykesove kitarske linije in rušilne Powellove bobne s čimer je Coverdale želel doseči še trši, 'metalski' zvok, medtem ko je bilo mešetarjenje z dodatnimi sintetizatorskimi teksturami v režiji priložnostnega glasbenika Billa Cuoma, ki je s svojim početjem skorajda popolnoma pokvaril originalne Lordove klaviaturske mojstrovine, povsem nepotrebna poteza in skorajda svetoskrunsko norčevanje iz legende in starega Coverdaleovega prijatelja. Sykes je na posameznih kompozicijah prispeval povsem drugačne kitarske solaže od svojega legendarnega predhodnika, tako da razlike med britansko in ameriško verzije nikakor niso zanemarljive.
Uvodni »Gambler«, ki se odpre s sintetizatorskim uvodom, nemudoma postreže s precej tršo verzijo Whitesnake od tiste, kakršno so do tedaj poznali njihovi privrženci, saj Powell s svojimi ognjevitimi bobnarskimi krošeji podira vse pred seboj. Masivni zvok Lordovih orgel se odlično zliva z udarnimi kitarskimi pasažami in rožljajočimi bas linijami, medtem ko je Coverdaleov mogočni vokalni pristop oplemeniten z Galleyevimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami. Ameriška različica je še udarnejša in vsebuje še ostrejši kitarski zvok na čelu s Sykesovo pekočo solažo. Moody (stari blues rockovski volk) in Sykes (mladi metalski heroj z veliko, sijočo pričesko) tako po kitarskem slogu kot videzu ne bi mogla biti med seboj bolj različna in takšna je tudi glavna razlika med britanskimi in ameriškimi različicami posameznih skladb. Besedila so bila, tako kot vedno v Whitesnake karieri, resnična 'paša za možgane' in tako absurdno predvidljiva, da je bilo že komično, saj so vnovič govorila o Davidovih ljubezenskih frustracijah in seksualnih poželenjih, zaradi česar si ni zaman prislužil naziv Benny Hill trdega rocka.
Naslovna skladba predstavlja pravo neposredno trdo rockovsko bombo 'sredi oči', saj je utemeljena na žgočem kitarskem rifu in ubijalskih bobnarskih prehodih, medtem ko se razjarjeni David v refrenu vnovič priduša nad zavajajočimi čari fatalnih žensk. Medtem, ko je Moodyev pristop tu bolj po bluesovsko sofisticiran, se Sykes na ameriški verziji razbohoti z arogantno trdo rockersko solažo. »Standing in the Shadow«, še en energetski katalizator v katerega Coverdale z bravuroznim pevskim pristopom položi svoje ranjeno srce, si je predvsem na račun epskega refrena zasluženo prislužil status klasike. Enako velja za v prešerne ambientalne barve odeti »Give Me More Time«, kjer v refrenu še posebno navduši Galleyeva vokalna pomoč, ki nekoliko ukroti Davidovo vokalno togotnost in mu pridoda kanček melodično rockovske sofisticiranosti. Kitarske umetnine na obeh verzijah so vredne občudovanja in ob Powellovih bobnarskih kataklizmah še utrdijo status Whitesnake v vlogi najbolj arogantnih trdo rockerskih korenjakov tistega časa.
Temu sledi veliki hit single in ena najbolj priljubljenih Whitesnake trdo rockerskih klasik sploh, imenitni »Love Ain't No Stranger«, njihov prvi zimzelen, ki je uspel očarati Američane. Temu se ni čuditi, saj vsebuje kar nekaj tistih elementov, ki so iz »Here I Go Again« v novi podobi čez tri leta naredili veliko zgodbo o uspehu. Mirnemu, klaviatursko-akustičnemu uvodu sledi nenaden prehod v udarno in epsko trdo rockersko sekcijo s potentnimi, skorajda metalsko zvenečimi kitarskimi harmonijami in masivno plastjo orgel. Vrhunec pa nastopi v epskem refrenu s klasičnim Davidovim erotomanskim izlivom ob katerem se ošibijo kolena celo najbolj zavrti vrsti dekline.
S skandirajočim refrenom opremljeni »Slow an' Easy« je bil prav tako eden njihovih prvih hit singlov na drugi strani Atlantika, kar ni presenečenje, saj gre za, kar se ritma in samega sporočila tiče, pravo 'party' skladbo, ki je primerna za vsakršno bikersko veselico. Zato, ker je pri njegovi stvaritvi sodeloval Moody, je najbolj blues rockovsko usmerjen dosežek na »Slide It In«, čeprav mu ne manjka trdo rockerske ostrine, predvsem na račun Powellovih neusmiljenih udrihanj po bas bobnu. »Spit It Out« je še en energičen trdi rocker z umazano kitarsko frazeologijo, neobičajnimi spremembami tempa ter vrhuncem v hudomušnem refrenu, kar pomeni, da uspešno ohranja brezkompromisno naravo »Slide It In«. Nekaj podobnega bi se lahko reklo tudi za »All Or Nothing«, kateri pa sredi umazanih kitarskih pasaž in divjih bobnarskih krošejev vendarle vsebuje nekoliko bolj sofisticiran refren v primerjavi s predhodnikom, medtem ko se Lord pošteno razbohoti s svojimi orglarskimi umetninami.
Neutolažljivega belega kačona tožba, »Hungry For Love«, je spet nekoliko bolj tradicionalistično blues rockovsko orientiran dosežek, kar presenetljivo velja tudi za ameriško verzijo s Sykesom. Na koncu pa se nahaja še trdo rockerski-AOR hibrid »Guilty Of Love«, še en hit in nepozabni zimzelen, ki se lahko šteje za enega najboljših dosežkov njihove kariere. Izrazito hipnotični in melodični refren je speljan čez mogočne kitarske fraze in dinamične teksture klaviatur, medtem ko se Powellova bobnarska postavitev šibi pod točo silovitih udarcev. Pri njem je zanimivo, da gre za edino skladbo s »Slide It In«, katera je bila kot single posneta že leta 1983, ko so na kratko eksperimentirali s producentom Eddiejem Kramerjem (najbolj znan po sodelovanju s Kiss). S slednjim niso bili zadovoljni, zato se je za »Slide It In« že kmalu moral vrniti legendarni Martin Birch (ex-Deep Purple, Iron Maiden, Blue Öyster Cult).
»Slide It In« je v svoji pristni in bolj iskreni britanski različici še danes prepoznan za mojstrovino, ki je predstavljala uspešno stičišče dveh različnih er legendarne skupine, katero je Coverdaleov ego razgradil na prafaktorje, da bi lahko v njeni, trendom časa prilagojeni, 'hair metalski' obliki uspešno zajahal ameriške zvezde. Romantične in srčne blues rock ere je bilo po izidu ameriške verzije »Slide It In« dokončno konec in napočila je nova era, ko so Whitesnake z natopiranimi pričeskami pod žlahtno Coverdaleovo diktaturo postali glavni glasbeni ljubljenci ameriških gospodinjstev. »Slide It In« je bil tudi zadnji Whitesnake album s klasičnim, belim logotipom v obliki kače.
Opomba: ocena velja za britansko verzijo »Slide It In«.
na vrh