Magnum: Sleepwalking

"Sleepwalking" za Magnum predstavlja razmeroma uspešno vrnitev nazaj h koreninam ob hkratnem odkrivanju nekaterih novih, bolj prefinjenih zvokovnih smernic, ki prej ponavadi niso bile tako izrazite znotraj njihovega zvoka. Ta preobrat k večji prefinjenosti in subtilnosti je bil po hladni prhi, ki je sledila izidu ameriškemu trgu prilagojenega predhodnika "Goodnight L.A." (1990) na katerem so neuspešno eksperimentirali s hair metalom, preprosto neizbežen. Po nenadnem zatonu komercialnega uspeha se je zvezdniški zanos znotraj zasedbe počasi polegel in Magnum so se začeli vračati k svojemu reprezentativnemu zvoku, katerega je bilo ponavadi še najlažje označiti kot melodični hard rock, utemeljen na mešanici začimb art rocka, hard rocka in AOR-a.

Osrednja poteza, da ima skupina na "Sleepwalking" spet tisti prepoznavni mistični, pogostokrat melanholični keltsko-britanski šarm, je bila ta, da je Tony Clarkin, kitarist in osrednji tvorec njihove glasbe ter besedil, stvari popolnoma vzel v svoje roke in album produciral na lastno pest. "Sleepwalking" ima tako spet tisti zaščitni Magnum romantično-eterični zvok, ne manjkajo pa tudi fantazijska in družbeno kritična besedila, ki po dolgem času spet prevladujejo skozi album. Pomembno vlogo pri tem, da so Magnum spet tisti "stari", igra tudi vrnitev dolgoletnega ilustratorja Rodneya Matthewsa, ki je oblikoval zanj razmeroma netipično naslovnico. Ta je sestavljena kot nekakšen mistični kolaž, grajen iz različnih koščkov naslovnic preteklih izdelkov in nekaterih simboličnih predmetov povezanih s posameznimi člani.

Skozi album je ves čas mogoče občutiti večjo prefinjenost in pridobljeno zrelost glede na predhodne izdelke. K temu so odločno pripomogli dominirajoči Stainwayovi sintetizatorji, ki posameznih skladbam prilivajo nadvse dobrodošlo romantično melanholijo. Klaviature so v razmerju s kitaro v produkciji porinjene močno v ospredje, kar daje albumu precej bolj sofisticiran in melanholičen zvok kot je to običajno pri njih. Tolikšno pozornost klaviature niso uživale že od albuma "Vigilante" (1986). Nekoliko manj bodo nad "Sleepwalking" navdušeni tisti, ki so Magnum vedno doživljali kot malce poseben hard rockerski band in so jim najbolj prijale udarnejše delnice prek vnosa Clarkinovih kitarskih rifov, saj gre v celotnem prerezu za enega izmed njihovih počasnejših in bolj umirjenih izdelkov. Razen tega sicer ves čas zelo solidni "Sleepwalking" ni mogoče primerjati z njihovimi najboljšimi dosežki. Kdor je pričakoval še en "On A Storyteller's Night" (1985) se je lahko krepko obrisal pod nosom. Zlati časi skupine so bili do tedaj že zdavnaj mimo.

Magnum so si na "Sleepwalking" privoščili veliko subtilnih, umirjenih sekcij, kjer lahko do poudarjenega izraza, kar se tiče poudarjanja višjih čustev, ponovno pride odlični vokal njihovega karizmatičnega pevca Boba "The Cat" Catleya. Slednje potrdi že uvodni, izjemno subtilni in melanholično-romantični "Stormy Weather", ki namesto ponavadi pričakovane jurišnice ponudi izjemno lepe simfonične aranžmaje prek mogočnih plasti sintetizatorjev. Clarkin se medtem izkaže z zanj neobičajno malho subtilnih, slide kitarskih pasaž medtem, ko Catleyeva predstava seže v vse kotičke srca. Sledi bolj neposredni, hard rockersko orientirani "Too Much To Ask", kateri ima skorajda rock'n'rollerski rif. Tudi s svojim refrenom predstavlja povratek k bolj tradicionalnim vodam njihovih zgodnjih albumov.

Po art rock in hard rock sladokuscih bodo na svoj račun prišli še ljubitelji AOR-a, kateri se prav gotovo ne bodo mogli upreti čarom "You Are The One". Ta se ponaša z antemičnim, visoko melodičnim refrenom in zapeljivo spremljavo vokalnih harmonij, ki so napeljane skozi osrednji rif in preproste, a hipnotične teksture klaviatur. Tu bi se lahko celo našlo vzporednice z bratranci Uriah Heep in njihovima prvima izdelkoma z Berniejem Shawom. "The Flood (Red Cloud's War)" pa predstavlja tisto resnično vrnitev k njihovi stari formi, odlično stvaritev, ki bi se lahko brez problemov znašla tudi na takih preteklih mojstrovinah kot so "On A Storyteller's Night", "Vigilante" ali "Wings Of Heaven" (1987). Njena osrednja magija leži v prepletu izjemno prefinjenih plasti sintetizatorjev s kitarskimi rifi, odlični Catleyevi, nekoliko raskavi, vokalni predstavi ter sijajnimi, nenadejanimi ritmičnimi prehodi. Na romantični baladi "Broken Wheel" skupina na krilih izvrstne Catleyeve vokalne predstave, dokaže, da nikakor ni izgubila občutka za ustvarjanje kvalitetnih, nepocukranih balad.

Zanimiv eksperiment predstavlja tudi "Just One More Heartbreak" z duhovitimi Clarkinovimi vah-vah kitarskimi pasažami in atmosferičnimi večglasji v refrenu. Dokaz, da jim občasna art rockovska duhovičenja nikakor niso postala tuja pa ponazori "Every Woman, Every Man" z gostujočimi jazzovskimi pasažami na saksofonu. Z neprikritim sarkazmom ovenčani mini hit "Only In America" bi bil v 80-ih (z nekoliko drugačnim besedilom kakopak) lahko celo mednarodni hit. Tu si, dajo v besedilu poštenega duška na račun deziluziranosti, ki je sledila zvezdniškim časom, ki so jih preživeli med svojim kratkim prebivanjem v Los Angelesu (glej recenzijo "Goodnight L.A."). Enega izmed vrhuncev albuma nedvomno predstavlja tudi "Sleepwalking", ki nadaljuje njihovo tradicijo odličnih naslovnih skladb. Poleg obveznega zapeljivega, antemičnega refrena ne manjka mistično besedilo ter vmesne latinske pasaže na akustični kitari ter space rockovska valovanja na sintetizatorjih. Za kratek čas ponovno zaživijo njihove art rockovske korenine. Netipični "Prayer For A Stranger" precej potegne na nekatere Toto klasike, kar nikakor ni slabo. Romantični "Long Ride", kjer ponovno kraljujejo saksofoni, pa je briljanten zaključek albuma.

"Sleepwalking" je album kakršnega so Magnum nujno potrebovali, če so želeli ohraniti kredibilnost titule prvakov britanskega melodičnega hard rocka med dolgoletnimi privrženci ter odpreti novo poglavje s katerim so dokončno pustili za seboj svoje zlate in neponovljive čase z vse bolj izkoriščevalsko založbo Polydor, ki si je želela samo še hitov in še več hitov. Na "Sleepwalking" se ves čas čuti, da je skupina na njem zadihala s polnimi pljuči in uživala pri njegovem ustvarjanju. Posledica je eden njihovih najbolj uravnoteženih izdelkov, kjer so korenine in zvokovni elementi, ki izvirajo iz časov pretekle slave, pomešani z nekaterimi do tedaj še nepreizkušenimi začimbami. "Sleepwalking" resda ni predstavljal ne prvega, ne zadnjega trenutka, ko so Magnum poskušali revitalizirati svoj zvok in odpreti novo poglavje kariere, nedvomno pa predstavlja najuspešnejšega izmed njih s katerim so pogumno zakorakali v nepredvidljiva 90-a.