Beardfish: Sleeping In Traffic: Part Two

Izjemno nadarjeni in vsestranski švedski prog rockerji Beardfish, ki so s "Sleeping In The Traffic: Part One" (2007) za številne prog gurmane ustvarili svojo prvo mojstrovino, postajajo iz leta v leto vse pomembnejši faktor pri snovanju vznemirljivih in eksperimentalnih glasbenih palet ter ena izmed vodilnih zasedb na področju sodobnega eklektičnega progresivnega rocka. Za razliko od njihovih precej bolj uveljavljenih rojakov The Flower Kings, ki prav tako črpajo iz zapuščine prog rock klasikov 70-ih, je v glasbenih stvaritvah Beardfish naleteti tudi na nekatere mračnejše odtenke, predvsem pa na večjo mero hard rocerskih elementov, ki niso pogosta značilnost sodobnega skandinavskega prog revitalizma.

Poleg tradicionalnih vplivov britanskih prog klasikov na čelu z Genesis, Gentle Giant, King Crimson in ELP (ponekod se čuti celo vpliv velikega Franka Zappe), je v njihovi glasbi zaslediti tudi precej glasbenih elementov, ki so ponavadi bližje art rocku ali celo hard rocku in izvirajo iz izročila skupin kot so Uriah Heep, Deep Purple ali Kansas. Za to poskrbi predvsem udaren heavy rockerski kitarski rifing, razvejana ritem linija ter obširna raba hammond orgel v domeni klaviaturista/pevca Rikarda Sjöbloma, ki je obenem tudi zelo dober in eklektičen vokalist. Njegova barva vokala je nekakšna zmes "Gabrielovske" teatralnosti in melodično-erotičnega patosa, značilnega za večino pevcev klasičnega rocka. Ta lastnost jih zvokovno uvršča bližje Američanom Spock's Beard (če bi že iskal približek) kot pa njihovim prej omenjenim skandinavskim rojakom, čeprav posedujejo dovolj unikatnih lastnosti, da jih je zvokovno mogoče hitro prepoznati. Njihove glasbe ni mogoče kar tako popredalčkati, saj je v njihovi glasbi zaslediti izjemno širok medžanrski spekter, ki sega od folka, avantgarde, jazz fusiona, simfonike, pop rocka, heavy metala do art rocka in celo krajšega burkaškega prebliska countrya (na eni izmed skladb na tem albumu). Od časa do časa se zelo radi lotijo tudi uporabe melotrona, kar jim poleg obširne rabe hammondk in "arhaičnemu" vokalu, zagotavlja precej retro zvok.

Beardifsh pa ne bi bili pravi skandinavski prog rockerji, če ne bi na tem albumu posneli več kot 70 minut glasbe ter vsaj en več kot 20-minutni ep (naslovna skladba je dolga več kot 35 minut!), a strahovi, da bi bili v slogu The Flower Kings na njem kakšni nepotrebni, po možnosti dolgočasni polnilci minut, so povsem neupravičeni. Drugi del sage "Sleeping In The Traffic" je napeta, razburkana in nepredvidljiva pustolovščina od začetka do konca in na njem navkljub burkaškemu naslovu ni prav nobenih trenutkov za spanje. Najbolj imenitna lastnost "Sleepin In The Traffic: Part Two" je ta, da skupini uspe združevati tako avantgardno-ekscentrično burkaštvo, ki sega vse do Zappa dediščine, hard rockersko pobalinskost, kot tradicionalno (simfo) prog rockovsko resnost. Tudi besedila so pogosto šaljiva. Lepo je, da skupina navkljub tehnični izpiljenosti in visoki virtuoznosti, vsega ne jemlje preveč resno, kar dostikrat moti pri nekaterih sodobnih progresivcih, ki hočejo biti tako v glasbi kot besedilih preveč "pametni" kot je to za njih dobro. Koncept sage "Sleeping In Traffic" je izjemno preprost-opisuje 24 ur v življenju nedoločene osebe (kaj se mu dogaja v tem času). Če je prvi del opisoval dogajanje čez dan, ta del opisuje nočne dogodke. Temu primerno bi pričakovali, da bo prevladovalo opazno mračnejše vzdušje, a to je prisotno samo na nekaterih delih albuma. Po večini pa na njem prevladujeta poskočnost in zabavnost.

Nočno dogajanje in vzdušje potrdi že kratki uvodni simfonični inštrumental "As The Sun Sets", ki pripravi prizorišče za celoten album (skladbe se med seboj prelivajo ena v drugo). Lahko bi se na široko opisovalo podrobnosti posameznih aranžmajev in razvejanih inštrumentalnih sekcij vendar gre zato, da bi se ta recenzija izognila približku krajšega romana, izpostaviti samo bistvene odlike posameznih kompozicij. Razvejane sekcije posameznih skladb bi lahko brez problema ločil na več skladb in vse bi še vedno zvenele odlično, kar priča o izjemni kompozicijski barvitosti tega izdelka. "Into The Night" je odlična z mogočnim in energičnim utripom začinjena stvaritev, ki vsebuje široko paleto medžanrskih elementov od folka, avantgarde, fusiona, space rocka do klasičnega rocka. Bogate pasaže na hammondkah in odlična vokalna predstava je podkrepljena s heavy rockerskimi kitarskimi pasažami in pulzirajočo bas linijo. Aranžmaji in narava skladbe se nenehno spreminja od mirnejših trenutkov, ki tudi prek besedila ustvarijo nočno vzdušje do poskočnejših in celo komičnih trenutkov. Kljub temu, da je večina izmed kompleksnih aranžmajev po naravi melodičnih in prevladujejo zabavni ter poskočni ritmi, album zahteva poglobljeno poslušanje, saj bo tudi najbolj zahteven poslušalec ob vsakem novem poslušanju našel v kompozicijah nekaj novega, recimo kakšen prej spregledan aranžma na klaviaturah ali kitarski rif.

Sledi odlični "The Hunter", katerega odlikuje izjemna ritmična razgibanost. Po inštrumentalnem začetku na odličen način vpadejo linije hammond orgel, podkrepljene z mogočnim kitarskim rifingom ter izvrstno melodično vokalno predstavo. Mogočna, prevladujoča linija hammondk ves čas ohranja tisti retro klasično rockovski pridih. Večina glasbenih okraskov v tej kompoziciji obudi spomin na nekatere stvaritve iz zapuščine legendarnih Uriah Heep. Še večja poslastica je "South Of The Border" na katerem prvič izraziteje demonstrirajo, da imajo dober smisel za humor, eno tako pogrešanih lastnosti večine današnjih skupin, ki se ponavadi trudijo, da bi zvenele čim bolj resno. Skladba vsebuje številne aluzije (tudi v besedilih) na nekatere heavy rockovske oz. klasično rockovske skupine 70-ih, z erotičnimi konotacijami in izrazitimi heavy rockerskimi prijemi, ki še najbolj potegnejo na kake Deep Purple. V sredini nastopi krajša improvizacijska sekcija prek solaž na kitari in basu, ne manjka pa tudi krajša country sekcija, katero že v naslednjem trenutku nasledi pristna heavy metal sekcija in zatem spet nekaj popolnoma drugačnega. Nekatere burkaške ideje v tej kompoziciji bi bile verjetno všeč tudi nesmrtnemu Franku Zappi. Čista desetica. Sledi burkaški inštrumental "Cashflow" s poplavo ritmičnih prehodov, zabavnih kitarskih rifov in najrazličnejših šegavih zvokov klaviatur. Še posebno zabavna je pozibavajoča, baročna srednja sekcija, ki s svojo burkaško naravo precej potegne na kakšne Gentle Giant. "The Downward Spiral/Chimay" je najtemnejše obarvana stvaritev na albumu za kar poskrbi predvsem počasen ritem (nedvomno najpočasnejši na albumu), rahlo srhljiv zvok sintesizerjev, obskurna kitara in sarkastično besedilo. V drugem delu nastopi razvejana inštrumentalna sekcija, številnih glasbenih izročil, ki skladbo odnese spet v neko drugo dimenzijo. Vse skupaj je dovolj, da si tudi ta kompozicija prisluži odlično oceno na področju vsesplošne razgibanosti, zabavnosti in nepredvidljivosti.

Osrednje delo albuma in glavna poslastica za vse prog zanesenjake pa je nedvomno naslovni, več kot 35-minutni super ep "Sleeping In Traffic", ki je dolgo, a nepozabno potovanje resničnih kozmičnih razmer, ki ne more pustiti hladnega tudi najbolj zahtevnega izmed zahtevnih glasbenih gurmanov. Ta vesoljska, multi-dimenzionalna kompozicija, ki se odpre in konča z istim rifom je zabeljena s toliko različnimi, a ves čas zabavnimi motivi in prehodi, da sploh ni potrebno dolgo preden s svojo odličnostjo že po nekaj poslušanjih poslušalca popolnoma prevzame. V njej je prav vse kar si želi srce vsakega zahtevnega prog gurmana; odlični inštrumentalni segmenti z nepredvidljivimi ritmičnimi prehodi, melodične vokalne sekcije, zasanjani ambientalni trenutki z veličastnimi plastmi klaviatur (na čelu z melotronom), ne manjka pa tudi burkaških ter avantgardnih eksperimentov. Ljubitelji udarnejših, tudi melodično metalskih zvokov, bodo prav tako prišli na svoj račun prek nekaterih sekcij, kjer se pojavi mogočen kitarski rifing in sočne solaže, udarni bobnarski prehodi in epski vokal. To je ena izmed tistih epskih mojstrovin, ki imajo moč, da s svojo energijo in vzdušjem poslušalca v hipu teleportirajo iz enega mesta na drugo. Že samo njena prisotnost prisluži temu albumu oceno enega izmed najboljših prog rockovskih dosežkov leta 2008. Glede na že pregovorno kompozicijsko odličnost in perfekcionizem Beardfish pa to sploh ni bilo nobeno posebno presenečenje.

Nadaljevanje sage "Sleeping In Traffic" je, brez slehernega pretiravanja, eden izmed najboljših dosežkov na področju eklektičnega progresivnega rocka v zadnjih letih ter potrditev, da se Beardfish vse bolj uveljavljajo kot ena izmed osrednjih skupin progresivnega rocka na začetku 21. stoletja. Album, ki je v zvokovnih in kompozicijskih razsežnostih še nadgradnja prvega dela, je svojevrsten izziv kot tudi razvedrilo za slehernega prog gurmana, tudi tistega, ki se rad pobaha, da je slišal že "vse" in da ga ne more nič več preseneti. "Sleeping In Traffic: Part Two" ima izjemno moč, da poslušalca posrka znotraj sebe že od prvega trenutka ter ga popelje na dolgo in nepredvidljivo glasbeno pustolovščino, polno nepričakovanih preobratov in sprememb vzdušij, kar je po mojem še vedno glavna odlika kvalitetnega progresivnega rocka. Beardfish kot vse kaže čaka lepa in dolga prihodnost med elito sodobnega prog rocka.