"Sleep Dirt" je eden izmed tistih treh Frankovih albumov, ki bi moral po njegovih prvotnih načrtih iziti kot sestaven del izjemno ambicioznega, četvernega projekta "Läther". Slednji je svojo uradno izdajo v obliki treh CD-jev doživel šele tri leta po smrti tega legendarnega skladatelja, vizionarja in večstranskega umetnika in ponudil njegovo izvorno glasbeno vizijo. Tako kot njegova preostala studijska "brata", se pravi "Studio Tan" (1978) in "Orchestral Favourites" (1979), tudi "Sleep Dirt" odlikuje povsem samosvoj, visoko eksperimentalen kompozicijski slog v katerem domujejo genialne in pogostokrat vratolomne Zappa inštrumentalne finese. Ta izdelek črpa predvsem na elementih jazz fusiona, avantgarde, progresivnega rocka, ponekod pa tudi šansona in je kot tak najbližji vsem tistim, ki med Frankove najboljše dosežke štejejo "Hot Rats" (1969) in sorodne jazz rock fusion mojstrovine. Albumu ni zmanjkalo dosti pa bi se zapisal med njegove najboljše dosežke, a so ga nekatere logistične poteze nad katerimi Frank ni imel nadzora prikrajšale za kaj takega tako, da danes uživa kvečjemu kulten status.
"Sleep Dirt" ima po zaslugi založbe Warner Bros s katerimi se je Frank po kratkotrajnem sodelovanju skregal in prekinil pogodbo zaradi neupoštevanja skupnega dogovora, kar nekaj odstopanj od njegovih izvirnih idej. Prvo odstopanje je to, da so bile kompozicije na albumu prvotno posnete kot inštrumentali in jih v takšnih verzijah, ki so nekoliko drugačne od teh, ki se nahajajo na "Sleep Dirt", danes lahko slišite na "Läther". Warner Bros je, posebej za CD izdajo, na treh skladbah in sicer "Flambay", "Spider Of Destiny" in "Time Is Money", nasnel ženske vokale v izvedbi Thane Harris ter jim dodal bobne v izvedbi Chada Wackermana. Slednji se je v zgodovino Frankovih sodelavcev zapisal samo kot koncertni bobnar in se ne pojavlja na nobeni drugi studijski izdaji. Frank je sicer za vse naštete skladbe že po svojih prvotnih načrtih nameraval posneti vokale ter jih kot take uporabiti v svojem muzikalu Hunchentoot (s katerim ni bilo potem nič), a ni imel nič z izborom pevke in dodatnega bobnarja, ki ju je za CD izdajo na teh skladbah naknadno nasnel Warner Bros. Druga nedobrodošla poteza s strani Warner Bros je ta, da bi moral biti prvotni naslov albuma "Hot Rats III", kar zgovorno dokazuje njegovo ambiciozno naravo, a je založba še enkrat poteptala skupen dogovor.
Dvomim sicer, da se Frank zaradi tega danes ravno obrača v grobu, a nedvomno je bila albumu na ta način storjena precejšnja škoda in zadan precejšen udarec do spoštovanja umetnikovih avtorskih pravic in želja. Krivično bi bilo za to kriviti samo vsebnost Thaninega vokala, saj je zelo dobra pevka. Njen močan in bogato ekspresiven glas se odlično prilega na vseh treh skladbah na katerih sodeluje, a verjetno ga ni Zappa fana, ki se ne bi strinjal, da bi bil album v popolnoma inštrumentalni obliki še ena mojstrovina, ki bi bila povsem upravičena do naziva "Hot Rats III". Tako pa gre "samo" za zelo dober izdelek, ki bo najbolj všeč vsem ljubiteljem njegovih jazz fusion umetnin. Tretja zadeva, ki ni nikoli prejela Frankove uradne odobritve, čeprav mu je gotovo prirasla k srcu, pa je izjemno duhovita naslovnica Garya Panterja. Spaka na naslovnici je Hedorah, ena izmed grotesknih pošasti iz japonskih filmov o Godzilli za katero je bilo značilno, da se je hranila in rasla čim večja je bila koncentracija onesnaženosti v njeni okolici.
Glavnina materiala je bila posneta v obdobju med letoma 1974 in 1976. Izmed Frankovih dolgoletnih zvezdniških sodelavcev so svoje umetnije prispevali klaviaturski maestro George Duke, bobnarska težkokategornika Terry Bozzio in Chester Thompson, pihalist Bruce Fowler in tolkalistka Ruth Underwood. Izmed teh imen je ob izidu albuma sodeloval samo še z Bozziom. Poleg vsebnosti ženskega vokala na treh skladbah, je ena izmed glavnih posebnosti "Sleep Dirt" tudi ta, da na njem prevladuje skoraj popolna odsotnost za Franka običajnih komičnih elementov družbene groteske in absurda. Z izjemo več kot očitnega sarkazma v besedilu "Time Is Money" ni niti v besedilih, niti v strukturah posameznih kompozicij zaznati kakih izrazito šaljivih elementov. V tem pogledu je album skorajda nekaj posebnega, saj gre za enega njegovih najbolj "resnih" izdelkov in bo kot tak najbolj všeč vsem tistim, ki so ga cenili kot skladatelja, kitarista in glasbenika, a nikoli niso razumeli njegovega svojstvenega humorja.
Že na "Filthy Habbits", odličnem uvodnem jazz rock fusion inštrumentalu, kjer se košatijo predvsem Frankove fantazmagorične kitarske solaže v navezi z Bozziovo bobnarsko kombinatoriko ni niti sledi o običajnem Zappa burkaštvu. Vzdušje kompozicije je skrivnostno, na nekaterih mestih že skorajda mračno in strašljivo. Zaradi tega se včasih zdi kot, da bi na njej sodeloval z Robertom Frippom in njegovimi King Crimson. Pred očmi se v živo ustvari polnočna slika starega, razpadajočega motela, kjer se za zidovi dogajajo nevsakdanje stvari. To velja že od uvodnih taktov na valovih klaviatur, katerim se kmalu pridružijo kompleksne kitarske pasaže in razdelani bobnarski prehodi, ki polagoma gradijo izjemno razgiban potek inštrumentala medtem, ko se v ozadju sprehajajo priostrene bas linije Davea Parlatta. Frankove kitarske čarovnije, od hitroprstega sprehajanja po lestvicah do duhovitih solaž so bile, kot vedno, odigrane na njegov povsem unikaten način, kateremu ne bo nikoli kos nobeden izmed njegovih posnemovalcev na čelu z "malim italijanskim virtuozom".
Na "Flambay", kjer se mešajo elementi eksperimentalnega jazza in šansona se svojim petjem prvič predstavi Thana Harris. Njen glas ima velik razpon in vsebuje potrebno izrazno barvo v kateri se ves čas mešata ironija in satira. Verjetno pa bi že presegel mejo dobrega okusa, če bi jo označil kot Janis Joplin za intelektualce. Kljub temu, da bom vedno trdil, da bi bil ta album brez vokalov še ena popolna Frankova zmaga mislim, da je bila Thana še najboljša možna izbira in je izjemno težko delo na koncu zelo dobro opravila. Njeno petje je podkrepljeno s sočnimi improvizacijami na kitari in tolkalih, debelo bas linijo in lahkotno klavirsko spremljavo.
Brez premora sledi kratki, a visoko dramatični "Spider Of Destiny", kjer Thanin vokal prevzame nenavadno robate, da ne rečem možate lege. Vmes so podložene duhovite kitarske pasaže in zobati rifi, za ščepec duhovitosti pa poskrbi raba raznovrstnih tolkal. Fenomenalni jazz rock fusion inštrumental "Regyptian Strut" je morda celo najbolj komična stvaritev na albumu. Za razliko od nekaterih Frankovih preteklih jazz fusion umetnin na katerih je ponavadi sodeloval big band so tu dodana zgolj pihala Brucea Fowlerja. Slednja poleg Frankovih tolkal na odličen način vnašajo lepo mero duhovitosti medtem, ko si med seboj sledijo Chesterjevi masivni bobnarski prehodi.
No, tudi namerno rahlo paranoični "Time Is Money", kjer se s svojim petjem vrne Thana Harris, je eden izmed tistih redkih nekoliko bolj komičnih trenutkov na albumu. Thana na odličen, izjemno zavzet način posreduje sarkastično besedilo medtem, ko si v ozadju sledijo duhovite in nepovezane jazzovske improvizacije. Naslovna stvaritev, se pravi "Sleep Dirt", predstavlja krajši kitarski duet med Frankom in Jamesom "Bird Legs" Youmanom. James je sicer predvsem basist, a je s svojo ritmično spremljavo dobro dopolnil Frankove solaže in duhovita sprehajanja po lestvicah. Čeprav v ozadju ubira samo različne akorde, na koncu na Frankovo vprašanje ali je kaj utrujen, odgovori nikalno, potoži pa, da so se mu medtem zapletli prsti.
Na koncu sledi še ključno delo albuma, več kot 13-minutni inštrumental "The Ocean Is The Ultimate Solution", križanec med jazz rock fusionom in prog rockom. V prvem delu kompozicije je v ospredju predvsem Frankova znanstveno-fantastična kitarska solaža, njegov duhovit rifing, izjemno sočna bas linija ter kataklizmični Terryevi bobnarski prehodi medtem, ko se v ozadju lahko slišijo tudi sanjave pasaže na sintetizatorju. Med seboj si sledijo številne navdušujoče jazzovsko obarvane improvizacije. Med njimi se znajde tudi gastronomska O'Hearnova solaža na basu, katero pa v nadaljevanju legendarna Frankova kitarska solaža popolnoma zasenči. Prava kitarska kozmična nirvana ob kateri se še danes slinijo vsi kitarski virtuozi na čelu s Stevom Vaijem, nekdanjim Frankovim napudranim vajencem v baletnih copatkah in leopardovem usnju, sicer njegovim najbolj znanim oponaševalcem (veliko več bo o njem spregovorjenega v bodočih Zappa recenzijah). Po tem fenomenalnem zaključku albuma ponavadi vselej sledi rahel občutek grenkobe, da je kar naenkrat že konec.
"Sleep Dirt", nesojeni "Hot Rats III", je kljub vsemu nepotrebnemu in netaktičnemu mešetarjenju Warnerjevih bratov, poslastica za vse ljubitelje eksperimentalnega rocka in jazz rock fusiona na običajno zavidljivi inštrumentalno-kompozicijski ravni. Skladbe s Thaninim vokalom pa znajo pritegniti tudi kakšnega izmed ljubiteljev šansonov. Skorajda popolna odsotnost šaljivih glasbenih elementov, poetične satire in absurda ter nekoliko nepotrebna, a nikakor škodljiva vsebnost ženskega vokala, ga delajo za prav poseben in unikaten album v njegovi diskografiji. Kdor zvesto sledi umetnikovi zapuščini, ve, da sta prav posebnost, variacija in tako rekoč nenehna stilistična glasbena revolucija, bistvene kvalitete njegove glasbene poti. "Sleep Dirt" po "zaslugi" Warner Bros ni uresničil vsega svojega potenciala (kdor bi rad približek izvorne perfekcije, naj posluša verzije skladb, ki se nahajajo na "Läther"), je pa zato še danes svojevrsten dosežek, ki najbolj navdušuje s svojo ambivalentno naravo.
na vrh