»Slaves and Masters« je bil edini album britanskih težko rockerskih legend Deep Purple z ameriškim pevcem Joejem Lynnom Turnerjem v postavi. Turnerja, svojega starega pajdaša iz časov kultne skupine Rainbow, je v skupino pripeljal mistični in muhasti kitarski virtuoz Ritchie Blackmore, kateri je bil tudi glavni pobudnik bizarne ideje, da se iz Deep Purple odpusti njegovega 'najboljšega prijatelja' Iana Gillana in na njegovo mesto pripelje vizualno nekoliko kičastega Američana z idealnim AOR 'naglasom'. Prvotno je bil za Gillanovo zamenjavo sicer zamišljen Survivor pevec Jimi Jamison, vendar ta zaradi zapletov z njegovo tedanjo založbo ponujenega mesta ni mogel sprejeti.
Tako se je pripetila nekakšna mini združitev Rainbow postave iz začetka osemdesetih, katero so svoje dni tvorili Blackmore, Turner in basist/producent Roger Glover, medtem ko sta tedanjo, Mark V verzijo Deep Purple dopolnjevala še originalna člana, klaviaturist Jon Lord in bobnar Ian Paice, katera pa sta imela za seboj tudi izkušnjo z nič manj slovito skupino Whitesnake. Marsikateri tradicionalist se je ob še enem razpadu Mark II postave in novici o Turnerjevem prihodu na Gillanovo mesto samo prijel za glavo, a ta nenavaden hibrid med Rainbow in Deep Purple, katerega uteleša »Slaves and Masters« se je v artističnem smislu izkazal za presenetljivo posrečenega. Blackmore je že vse od ponovne obnovitve Deep Purple leta 1984 težil k bolj melodično rockovski zvokovni in skladateljski usmeritvi v katero se Gillan po njegovem ni nikakor vklapljal in mu pri tem kar naprej 'nagajal'. S prihodom njegovega 'varovanca' Turnerja so se glasbene vizije pogostokrat čemernega in povsem nepredvidljivega moža v črnem, sicer enega najboljših kitaristov vseh časov, naposled uresničile.
Edini problem je bil v tem, da novega pevca ni sprejel praktično noben Purple tradicionalist in da je »Slaves and Masters«, navkljub temu, da je kot celota povsem soliden dosežek, pa čeprav z večjo infuzijo AOR-a od tega kar ponavadi pričakuje povprečni privrženec te legendarne skupine, komercialno popolnoma pogorel. O tem, da lahko Deep Purple, ki so tedaj že kar nekaj let veljali za 'dinozavre' oziroma 'stare prdce' še vedno lahko igrajo pomembno vlogo na radijskih lestvicah popularnosti, pa je tedaj tako ali tako fantaziral samo še k iracionalnosti in absurdnosti nagnjeni Blackmore.
»Slaves and Masters« z izjemo uvodne melodično rockovske poslastice »King Of Dreams«, katero se lahko upravičeno razglasi za Purple klasiko, ni vseboval kakega omembe vrednega, posebej navdahnjenega skladateljskega presežka, pa vendarle gre v celoti gledano za na moč konsistenten studijski izdelek, ki vsebuje solidno ravnovesje med zvokovnim tradicionalizmom in občasnimi melodično rockovskimi infuzijami. Že omenjeni, nekoliko mistični »King Of Dreams« je silovit uvod v album, saj vsebuje aroganten kitarski rif in dinamične teksture sintetizatorjev v ozadju, medtem ko Glover in Paice zagotavljata relativno kompleksno ritmično kombinatoriko. Takoj, ko vpade Turnerjev mogočni, tradicionalno nekoliko nastopaški vokal, kateri vrhunec doživi v ultra melodičnem refrenu, se primerjava z Rainbow z začetka osemdesetih postavi sama po sebi. Lord vmes zavzeto stresa svoje duhovite orglarske kaprice, medtem ko Blackmoreove melanholične kitarske pasaže še dandanes zvenijo sveže in inovativno.
»The Cut Runs Deep« vsebuje dramatičen klaviaturski uvod ter preliv v umazano kitarsko frazo, katera počiva na masivnem bobnarskem zaledju. Z nohtno manikuro in dolžino lasnih vložkov obremenjeni ameriški pevec je, tako kot skozi večino del na albumu, s svojim sladostrastnim pevskim pristopom glavni vir poglobljene melodičnosti »Slaves and Masters« v primerjavi s predhodnikom »The House of Blue Light« (1987). Blackmoreove in Lordove dinamične solaže na električni kitari oziroma orglah so sredi te zelo solidne stvaritve pravcati balzam za vse ljubitelje brezmejnih virtuoznih improvizacij. Energični trdi rocker »Fire In The Basement« vsebuje vse prvine tradicionalne Deep Purple skladbe; v ospredju je inovativna kitarska fraza, masiven, a obenem topel zvok Hammond orgel, melodične bas linije in dobro odmerjeni bobnarski krošeji. Zanimivo, da celo gospod Turner, ki se je od nekdaj ponašal z izjemno variabilnimi vokalnimi sposobnostmi, tukaj poskuša ubrati nekoliko drugačen pevski pristop, recimo temu nekoliko bolj bluesovski, kar mu sicer ne paše najboljše. Tudi tokrat ne manjka Lordova ognjevita orglarska solistična improvizacija, medtem ko Blackmore na kitari ves čas prepričljivo variira med bluesovsko zasanjanostjo in trdo rockersko nepopustljivostjo.
Boleča ljubezenska izpoved »Truth Hurts«, ki vnovič povrne spomin na 'ameriško' verzijo Rainbow, se vnovič ponaša z nekoliko bolj dominanto AOR produkcijo, ki se odlično, veliko bolje kot predhodni dosežek, prileže Turnerjevemu tradicionalno melodičnemu vokalu. Vsesplošna dramatična atmosfera narašča s pomočjo otožnih kitarskih pasaž in mogočnih simfoničnih okraskov na klaviaturah. Ritchie vnovič pričara gastronomsko kitarsko solažo, medtem ko je Turner odličen pri strastnemu variiranju med visokimi in nizkimi vokalnimi legami. Solidni »Breakfast In Bed« je spet nekoliko bolj bluesovsko naravnani dosežek z nekoliko zaspanimi ritmičnimi niansami, hudomušnimi, a obenem kompleksnimi kitarskimi frazami, pritajenimi orglarskimi linijami ter razdraženo obarvano pevsko predstavo edinega pevca s katerim je Blackmore lahko kolikor toliko shajal tudi izven odra.
»Love Conquers All« je pretresljiva power balada z orkestralnimi aranžmaji in izrazito melanholično kitarsko melodijo, katera je bila tako rekoč ustvarjena za Turnerjev vokal. Vrhunec skladbe nastopi v elegičnem refrenu, kjer se pridružijo še spremljevalni vokali, medtem ko je Ritchiejeva variabilna kitarska kombinatorika vnovič slika in prilika neutolažljivega misticizma. Slednji zaznamuje tudi naslednji dosežek, »Fortuneteller«, kateri se prek besedila in s pomočjo svojega skrivnostnega vzdušja dotika odlične naslovnice albuma. Relativno umirjeni uvodni del se s pomočjo odločne kitarske fraze že kmalu v nadaljevanju prevesi v energično sekcijo z razdraženimi kitarskimi pasažami in masivnimi sintetizatorskimi teksturami. Turnerjev vokal vnovič poskrbi za prepričljivo grajenje napete drame, čeprav gre za skladbo, kateri manjka izrazit melodični refren, ki bi lahko predstavljal tisto manjkajočo 'piko na i'.
Z veseljaškim, 'party' utripom zaznamovani »Too Much Is Not Enough« je odkrito komercialno usmerjena stvaritev. Tu člani MK V postave s pomočjo umazanega kitarskega rifa in hudomušnega sintetizatorskega vrtiljaka, medtem ko Turner med svojo pohujšljivo-nagajivo pevsko izpovedjo preizkuša raztegljivost svojih glasilk, poskušajo zveneti kar se da 'in'. Produkcija to pot celo potegne na tisto, ki je zaznamovala tedanje t.i. hair metal bande, kar pomeni, da gre za ne pretirano posrečen eksperiment. Toliko boljše pa zato izpade zaključni trdi rocker »Wicked Ways«, kateri vsebuje vse zvočne prvine, kakršne si lahko poželi povprečni Purple privrženec z morebitno izjemo sicer odličnega Turnerjevega vokala. Slednji tokrat ob podpori temperamentnih kitarskih pasaž in ognjevitih bobnarskih prehodov vnovič opomni na nekatere Rainbow dosežke v stilu klasike »Death Alley Driver«. Lordovi orkestralni sloji v ozadju izdatno pripomorejo k stopnjevanju dramatične atmosfere, medtem ko mož v črnem še zadnjič na albumu splete neutolažljivo in s številnimi orientalskimi manierizmi zaznamovano kitarsko solažo.
»Slaves and Masters« je bil na moč soliden in nedvomno povsem unikaten album, ki je za kratek čas uresničil Blackmoreovo tedanjo, melodično rockovsko vizijo 'pravega' Deep Purple zvoka kot logično slogovno nadaljevanje od tam, kjer so nazadnje zaključili Rainbow. Škoda, da se dandanes večina (sedanjih in nekdanjih) članov pa tudi Deep Purple privržencev skorajda obnaša kot, da to poglavje njihove kariere ne bi obstajalo, saj se člani tedanje verzije banda res nimajo ničesar sramovati. Album je po pričakovanju komercialno pogorel, čeprav je bila turneja, predvsem po srednjeevropskih državah, kjer imajo ljudje še dandanes največ posluha in razumevanja za tovrstno glasbo, relativno uspešna.
Ena izmed pozitivnih lastnosti na kratkotrajnost obsojene MK V postave je bila tudi ta, da so v živo izvajali klasike (»Burn«) iz MK III obdobja, katere je Gillan vedno zavračal peti. Navkljub temu, da so Deep Purple s Turnerjem v postavi zdržali do leta 1992 in že začeli s pripravami na naslednji album je menedžment na vsak način zahteval Gillanovo vrnitev v katero je na koncu s škripajočimi zobmi in z gnusom, potem ko je na bančni račun (na lastno zahtevo) prejel zajeten kupček denarja, moral privoliti tudi Blackmore. Tako se je zgodila še druga vnovična združitev MK II postave, katera pa je hkrati pomenila tudi njen labodji spev, saj je mož v črnem že čez eno leto do konca eksplodiral v svoji brezmejni mržnji do Gillana in z izjavo, da ga 'rock glasba več ne zanima' za večno spakiral Deep Purple kovčke.
na vrh