Slash: Slash

Zanimivo kako ob vsakem komajda opaznem tresljaju življenjskih znakov kakega ex-Guns N' Roses vojščaka glasbeni svet vselej preplavijo nenadni izbruhi poudarjenega čustvovanja vseh mogočih barvnih odtenkov. Še toliko bolj kadar je govora o aktivnostih grivaste, po gosposko cilindrirane pojave, ki sliši na ime Slash. Svoje v tej smeri je seveda opravila (permanentna) hibernacija Velvet Revolver cirkusa, katerega podjetnost zadnjih nekaj let sovpada s stopnjo atraktivnosti na žgočem soncu razgaljene crkovine. Kakorkoli že, "Slash" je preprosto naslovljeni prvenec kitarista in kljub prepoznavnim zvočnim potezam vse prej kot nostalgično popotovanje. Dober ducat izbrank značilno žmohtne težko rokerske teksture tu in tam resda spomni na valjanje v vrtnicah, seveda z revolverjem za pasom, gledano kot celota pa je album pravo razodetje, ki s surovo učinkovitostjo združuje raznovrstne glasbene prvine. Slash si je pri tem pomagal z edino "zdravo" opcijo, z novačenjem gostujočih glasbenikov, v prvi vrsti vokalistov, katerih izbira zna pri "hard core" fanih v znak nejevolje ali neodobravanja gotovo privzdigniti kako obrv ali dve.

Seveda Slash predvidljivo ostaja tudi zvest prepoznavnim glasbenim potezam, kar celostni zvokovni podobi kitaristovega solističnega prvenca na tenutke pridaja dobršno mero agresivnih retro arom. Tu se gnete nekaj konkretnega rožljanja težke železnine, poleg tihega potomstva glam metala pa ne manjka niti sočnih blues rockerskih vzgibov. V istem žaklju so torej skupaj strpani pupki različnega podžanrskega rastja, in te si začuda ne nasprotujejo, kar je priča temu, da kreativnega duha na albumu ne manjka. Kot temu pristavimo še zvokovno izrazito samosvojo interpretacijo famoznega kitarista potem veseljačenje ne more biti daleč. Slash se že vedno najbolje počuti prav pri vohljanju okoli klasične hard rock forme, kot nesramežljivo nakaže z uvodnikom "Ghost", ki zahvaljujoč vokalu Iana Astburyja nosi karakterne poteze kakega od Cult jurišnikov. Slednje se seveda menjajo glede na potek vokalnega rošadiranja, od kateri nekatera recimo ne uspejo navdušiti v celoti. Zanimivo je recimo opazovati, kako skopljeno zveni Lemmy ob odsotnosti brneče distorzije rickenbackerja na "Doctor Alibi", podobno ceno nravne "neprilagojenosti" pa plača tudi Iggy Popova "We're All Gonna Die". Situacija je sicer daleč od kritične, a vseeno se vam bo tule v ušesa mnogo hitreje ulegla odlična kolaboracija z Ozzyjem. Ta na "Crucify the Dead" zrežira fenomenalen polmračen ambient, ki se poleg "By the Sword" brez dvoma poteguje za enega najprepričljivejših trenutkov celotnega albuma.

Slash vsake toliko očitno potrebuje izzive posebne sorte. Enega takih je našel v zelo posrečeni "avanturi" s Fergie, sicer starleto hip hop atrakcije Black Eyed Peas. Deklina na "Beautiful Dangerous" preseneti s surovim vokalnim pristopom, drznil bi si reči da s celo zelo spodobnim Wendy O' Williams klonom. Na albumu ne manjka niti manevrov dostopnejšega predznaka, s katerimi kitarist daje intonacijo precej radijsko orientiranemu rocku. Zavidljivo stopnjo slušne sprejemljivosti recimo povije skladba "Gotten", na omenjeni v vsej svoji sladkavi mehkočustnosti izpreže Maroon 5 slavček Adam Levine. Za pritegnitev pozornosti "mainstreama" si prizadevata "Starlight" in "Back From Cali", obe v simpatični vokalni eksekuciji Mylesa Kennedyja, v isti sapi pa velja omeniti še Cornellov sentimentalen spust skozi "Promise", od katere bomo v prihodnjih tednih na radijskih valovih verjetno težko ubežali.

Slash je torej končno pristal tudi s solističnim prvencem, ki se je navsezadnje izkazal za več kot soliden izdelek. V številčnosti gostujočih glasbenikov seveda tiči razlog za slogovno nekonsistentnosti albuma, ki pa še zdaleč ni moteča. V bistvu omenjena s sabo nosi dobršen nepredvidljivosti, ki poslušalcu pri sprehajanju od skladbe do skladbe vztrajno širi zorni kot in ga ne prepušča ravnodušju. Če na koncu vzamemo na misel že v uvodniku omenjeno trajno paraliziranosti Velvet Revolver, iz katere se na koncu vendarle ni izcimil tako pričakovani Guns N' Roses "reunion", postanejo razlogi vsesplošnega navdušenja, ki se prek medijev na nas vsuva praktično že vse od izida plošče jasno vidni. Roko na srce pa gre tudi za navdušenje v afektu, saj je strasti glede na sicer visoko kvaliteto albuma vseeno preveč.