Še pred nekaj leti nazaj si ne bi mogel predstavljati, da je možno iz z elektriko in eklektiko nasičenega rocka tako enostavno spolzeti v dominion bolj starikavih ritmov in napevov, kar danes tržijo pod imenom etno, karkoli že to je. Svet se je v zadnjih nekaj letih, po bolj intenzivnem navezovanju na internetne vode in vozliče, občutno skrčil, vplivi godbe z juga, severa, iz velike Panonije, Istre, Krasa, pa tudi onkraj meja naše majhne, a z godbo od nekdaj bogate države, vse onkraj obzorij celinske Evrope do Irske ter še dlje – do obal Novega sveta – to je popotnica, ki jo človek sliši v vplivih zasedb, kot so Terrafolk, pa Fekete Seretlek, nenazadnje pa tudi v mični ritmiki zasedbe, ki orje glasbeno ledino že dobrih 20 let, sliši pa na ime Kontrabant. Kaj je kontrabant? Glasbeno tihotapstvo etno-žur glasbe, pravi splet, a se onkraj kontur slovenske, ciganske, panonske, balkanske in mediteranske etno godbe skriva še nekaj več. Kontrabant je ideja in uresničeni estetski ideal univerzalne umetniške izraznosti, poezije in sentimentov več kot le enega človeka, čeprav se centri, koncentrični krogi sprememb, premen in glasbe odvijajo okoli gospoda, ki sliši na ime Béla Szomi Kralj, ostala soldateska pa se kar konstantno spreminja. Kontrabant so švercerji vsega dobrega, pod kolažem melodij in napevov pa se je skreirala impozantna dvajsetletna pot, vrh katere je zadnji izjemni album, plošča z naslovom Sladki bes, s katero se lahko poglobljeno spoznavanje eruptivnega nemirnega sebstva Kontrabantarjev zlahka začne, zaljubljanje v krhko, a tako eklektično dovršeno godbo, ki diha z naravnimi, akustičnimi pljuči in ne s tono elektronskih pomagal, pa je nekaj tako naravnega, da preskok iz decibelnega objema hrupa v toplo zavetje mehkobnega božanja domačih zvokov niti ne preseneča.
Šesti album v vrsti si tokrat za esenco sposoja besede lendavskega madžarskega pesnika Lajosa Benca, s čimer je liricizem in poetičnost v prvem planu, muzikaličnost in prej znana eksplozivnost pa v drugi vrsti. Sladki bes je plošček, ki je zvest načelu populariziranja glasbenih zakladov world musica, vsesvetne glasbe, s svojim muzikaličnim pluralizmom pa vpihuje v ušesa liricizem sugestivne hipnotičnosti, zaradi katere se človek rad spusti z vršacev v sebe zaverovanega umetnega sveta po poteh metamorfoze do ljudi z drugačnim načinom življenja, z drugačnim načinom umevanja in razumevanja sveta, pri tem pa se iz predsodkov polnega kompendija misli otresajo vsi odvečni drobci prahu neprilagodljivosti ter kmalu postane bližji pojmu pravega glasbenega kozmopolita. V svetu, zaslepljenim z umetnimi postulati nacionalizmov in zaplotne miselnosti se Kontrabant obnesejo kot pobudniki duhovne revolucije, ki pa nikoli ne trdijo, da so brezpokorno popolni in estetsko stoodstotni, čeprav je v drobnih kiksih nekaj lepega in tako prepotrebno človeškega. Uvodna skladba Barva oči tako v dlani natrese prgišče latino ritmike in akustičnih kitar, prek katerih se pne šepetavo mehki Gezin vokal, ki po refrenu izkaže svoj domet višine, napora, truda, ki pa glasbe ne ubije kljub rahli zategnjenosti napetih glasilk. Ljubezen v neznanko prelepih oči, meditacija o vonju poletja, barvah cvetja in podobah idealnega sveta bujnosti, rodnosti, blagostanja so samo koščki mozaika, ki jo Kontrabant senzualno lepijo v celoto. Nadaljevanje je bolj odločno in bolj spevno. Skladba Morje ponese poslušalca v lirični svet Tomaža Pengova. »Ljubezen krhka najina / vodna lilija / Nektar kradejo iz keliha tvoje lepote. / Kačji pastirji,« ob zvoku bolj odločnih bobnov, akustičnih kitar in sladke harmonike prepevajo Geza in kontrabandovski jezdeci ritmičnega zibanja. Krasno besedilo in melodija polzijo prek kontur mehkega horizonta zaznave, že drugi adut pa obeta vožnjo brez zapletov. Vlak skupine Kontrabant je vsesvetno rapsoden, barvit in tako prekleto znan, že slišan, kar pa tokrat ne zmoti in ne ubije želje po nadaljnjem poglabljanju.
Srčno brezsrčen je prekmurski vmeščenec, prikraden veseljaški komad z vonjem po Muri, ki pa se tokrat s pripovedjo neposredno steka v z biseri posuto poletno razgreto Jadransko morje. »Žüžek, spi z mojof lübo / f senjaj, leti z galebon,« meditativno sugerirajo Kontrabant, v podobah srčno brezsrčne pregrešnosti pa je obilo senzibilnosti, mehkobe, sladkobe, zavajoče sanjavosti. Krasni sladki svingerski podaljšek z bolj šansonjerskim Sladkim besom vpihne v pripoved še malce vonja po Franciji, obalah Sredozemlja, Geza pa pod sladkim prelivom skriva nekaj upornega, grozečega, zaenkrat zadržanega duha, željnega spopada s svetom, ki ni povsem v redu. Trenutek še ni pravi, dodaja Geza, tako se prepusti še malce ljubezenski liriki in polzenju v metaforični univerzum prikritih pomenov. Zima se še bolj dosledno približa kantavtorski bolečini prej omenjenega trubadurja meditativnega zoperstavljanja svetu, Tomaža Pengova. »Gospod, daj oko, da utopimo, / v oknu za ekspozicijo ... / Gospod, daj nam takšno zimo, / Čarobno ekshibicijo ...« sladko drobi Geza, v ozadju pa se pletejo fraktali gričkov in vonj po brentah Piglovega zvočnega vsesvetja. Da se v celoto lahko prikrade celo nekaj kreslinovskega doda skladba Kakor sonce, Kontrabant pa z mehko linijo nežnosti in zaljubljenosti v življenje in Ljubezen samo prijadrajo do pristanov bližajočega sklepa speva. Skupaj v dvoje s pospešenim ritmom baladne zasanjanosti krasne ljubezni, ki se udejanja v večnosti in v dvojini, le da Kontrabant v pripoved ob akustični kitari, bobnih in harmonikah ter sladkih slapovih besednih zvez in metafor k plesu povabijo publiko, s katero so speti tesno in neločljivo že zadnjih dvajset let. Eden odločnejših trenutkov albuma je filozofsko poglobljena skladba Kdo ve, ki sprašuje o sami esenci življenja in smrti, poguma, časa in upora. »Vsak dan se znova vname, / Utripa v nas in gori, / Starodavni vroči plamen, / Plamen vroči tli,« je popotnica, s katero nas Kontrabant pospremijo kot izgubljene Odiseje, ki se vračamo v varno zavetje lastnega smisla, zavetje svojega rojstnega kraja. Konec je spet z začetkom in začetek s koncem, a še prej nas Kontrabant mazilijo z dežjem, nebesnimi solzami in hladom Predjeseni, zavrtijo in irsko zastrupijo z istrsko spevnostjo krasne izštevanke 4 Wake, poženejo k revolucionarnih okopih z vesternovsko sarkastičnim Proletarcem in se z irsko-slovensko pijansko Napitnico k boljšim časom poklonijo vrlemu stihoklepu Zdravljice.
Ostalo je veliko stvari, s katerimi, upam, nameravajo Kontrabant še bolj odločno zaorati naslednjič, Sladki bes pa je kot melasni preliv zmehčal boleči hlad recesijsko razritega sveta in časov, del katerih smo vsi ta hip tukaj in sedaj. Glasbo kot univerzalni jezik Kontrabant uporabijo kot orodje za nadgradnjo, kot konstrukt prehoda k boljši dobi veselja in topline. Kontrabant razbijajo negativno patino in stereotipe brezciljnega sveta ter ohranjajo naboj ljubezni do našega pozabljenega koščka univerzuma, katerega smo nekateri namensko začeli odmišljati tudi sami, saj tolažbe tukaj nismo bili deležni. Sladki bes servira pozitivne sentimente, a obenem je pod mehkobo bolj strpnega in tolerantnega prikazovanja sveta vseeno dovolj revolucionarnega duha, ki pa čaka na boljše čase, da se udejanji v formi glasbe in lirike na naslednjem delu, ki je, sklepam, že v pripravi. S sporočilom pozitivne premene sveta je Slovenija dobila in prejela sporočilo, s katerim Kontrabant na bolj šepetav, mehkoben način sugerirajo glavne postavke sveta, za katerega so krvaveli in umirali naši predniki, vprašanje pa je, ali je v svetu kriznih sporočil, medijske nasičenosti z negativnostjo, negotovostjo in brezupom sploh dovolj posluha, da se sporočilo strpnosti in neobremenjenosti sploh da slišati v vsej polnosti in lepoti. Morda je tudi zato slutiti nekaj trpkega in negativnega, kar kljub sladkosti s seboj Sladki bes tudi nosi ...
na vrh