»Six« je bil dvojni LP, natančneje studijsko-koncertni hibrid, s katerim so Soft Machine leta 1973 osvojili nagrado revije Melody Maker za najboljši britanski jazz album. Člani Soft Machine, ki niso bili pretirano zadovoljni s slogovno precej shizofrenim »Fifth« (1972) so si lahko oddahnili. Po zaslugi novega člana, multiinštrumentalista Karla Jenkinsa, ki je, tako kot bobnar John Marshall leto pred njim, prispel iz skupine Ian Carr's Nucleus, da bi pri Soft Machine zamenjal Eltona Deana, se je njihov zvok stabiliziral v subtilno naravnani jazz fusion, medtem ko so elementi free jazza, kater je favoriziral Dean, na »Six« zamrli. To je pomenilo, da je njihova glasba postala nekoliko dostopnejša, kar pa še zdaleč ni pomenilo, da »Six« ni bil visoko kompleksen dosežek, ki je, tako kot večina albumov te legendarne angleške skupine, zahteval veliko poslušanj, da so se razkrile vse njegove odlike.
V primerjavi s »Fifth« je »Six« predstavljal korak v pravo smer in zaznavno izboljšavo, večina del pa je po zaslugi Jenkinsa in klaviaturskega mojstra Mike Ratledgea, ki se je vedno nagibal k bolj strukturirani in melodični usmeritvi Soft Machine glasbe, dobila glavo in rep. Jenkins je poleg različnih vrst saksofona in klaviatur igral tudi na oboo, sicer neznačilen inštrument za jazz glasbo. Pompozni, saksofonsko usmerjeni otvoritvi »Fanfare« sledi reanžirana verzija skladbe »All White«, ki je v bolj freejazzovski verziji izšla že na »Fifth«. Nova verzija je vsebovala občutno bolj subtilne saksofonske in jazzovske aranžmaje tako, da jo je bilo to pot zares v užitek poslušati. »Between« vsebuje raznovrstne, neobičajno melodične improvizacije, medtem ko »Riff« vsebuje briljantne Marshallove bobnarske prehode in nabrite zvoke Ratledgeovih orgel.
Tudi »37 S«, s številnimi melodičnimi aranžmaji in prebrisanimi časovnimi prehodi, lepo odraža dobro ekipno delo bolj subtilnih, jazzfusionističnih Soft Machine. »Gesolreut« prav tako spada med boljše »Six« trenutke, saj ga od začetka do konca zaznamuje sočnost posameznih aranžmajev, izjemna igrivost ritem sekcije in vsesplošna ambientalna razposajenost. »E.P.V« je melanholična zadušnica s krhkimi klavirskimi aranžmaji in otožnim zvokom oboe, ki poskrbi za lep ambientalni kontrast. »Lefty« je nekoliko bolj avantgarden eksperiment, saj ga zaznamujejo disonantni, obskurni zvoki in zblaznelo delo bobnov, medtem ko je »Stumble« na račun skorajda epskih klavirskih in orglarskih aranžmajev precej melodičen dosežek. »5 From 13« vsebuje Marshallovo gastronomsko bobnarsko solažo, katero je posvetil leta 1972 umrlemu angleškemu jazz bobnarju Philu Seamenu. »Riff II«, s katerim se zaključi koncertni del »Six«, je nadaljevanje kompozicije »Riff« vendar krajše in speljano v hitrejšem tempu.
Enajstminutni »The Soft Weed Factor«, ki vsebuje nekoliko razvlečen, klavirsko usmerjeni uvodni del, a se v nadaljevanju prelevi v odlično, 'ekipno' stvaritev, odpre studijski preostanek »Six« kompozicij. »Stanley Stamp's Gibbon Album (for B.O.)« zaznamujejo dramatičen klavirski aranžma, iskrivi bobnarski prehodi in nostalgične saksofonske pasaže, medtem ko vse skupaj zabeli strastna orglarska solaža. »Chloe and the Pirates« vsebuje skorajda spacerockovski klaviaturski uvod, ki bolj kot na Soft Machine spominja na canterburyske rojake Gong, vendar iskrivi, inteligentni saksofonski aranžmaji stvari hitro postavijo na bolj 'domači' teren, še posebno, ko nastopi prehod v subtilno in nekoliko zasanjano sekcijo. S temačnim ambientom prepojeni »1983«, ki cilja na leto pred Orwellovim 1984, zaznamujejo obskurno obarvane improvizacije na basu, nenavadni tolkalni zvoki in raztreseni klavirski fragmenti.
Soft Machine so s »Six«, ki jih je rešil iz prepada čedalje večje obskurnosti in jim zagotovil dokajšnjo stabilnost, ustvarili enega izmed svojih boljših dosežkov. Koncertna in studijska polovica sta si po kakovost enakovredni in pri koncertnih izvedbah je zaradi produkcijskega glajenja kar težko ugotoviti, da so bile posnete 'v živo'. Kljub temu vsi niso bili zadovoljni nad dejstvom, da so Soft Machine v tem obdobju izpopolnili svoj specifični pristop k jazz fusionu. Basist Hugh Hopper ni bil nič kaj navdušen nad dejstvom, da ga je Jenkins popolnoma izpodrinil v skladateljski vlogi, zato se je odločil posloviti še pred izidom »Six«. Zamenjal ga je Roy Babbington, še en bivši član Nucleus, ki je kot Hopperjeva pomoč na dvojnem basu gostoval že na »Fourth in »Fifth«.
na vrh