Peter Hammill si je kultni status prislužil predvsem kot pevski gromovnik progresivnorockovskih legend Van Der Graaf Generator, a tudi njegova samostojna kariera mu je, še posebno v zrelih letih, pomagala učvrstiti status osupljivega vokalnega kameleona, vizionarskega skladatelja in nepoboljšljivega postapokaliptičnega kronista, ki je občasno rad pokomentiral tudi dogodke iz predapokaliptičnega obdobja. »Sitting Targets« je bil njegov deseti samostojni album in prvi na katerem je sodeloval s cenjenim priložnostnim tolkalistom Morrisom Pertom. Slednji je v svoji karieri med drugim sodeloval s takšnimi imeni kot so Peter Gabriel, Phil Collins, Paul McCartney, Jon Anderson, Mike Oldfield, Kate Bush, Andrew Lloyd Webber in John Williams.
Prvič po albumu »Over« (1977) si je Hammill zaželel pravega bobnarja, tako da je k sodelovanju vnovič povabil starega pajdaša Guya Evansa, medtem ko je bil David Jackson, še en stari VDGG znanec, na saksofonu oziroma flavti, že tako ali tako Petrov redni sodelavec. To pomeni, da je na »Sitting Targets, z izjemo organista Hugha Bantona, sodelovala skorajda celotna klasična VDGG postava in zvočne primerjave z likom in delom te legendarne skupine se na posameznih sekcijah albuma ponujajo same po sebi.
Nekaj sintetizatorske sofisticiranosti je s seboj prinesel tudi klaviaturist Phil Harrison, katerega prispevek pa je bil prej kot ne minimalen. Klavirski aranžmaji so bili, kot ponavadi, Petrova domena, kar je veljajo tudi za vse električne in akustične kitare. Nekako ni presenetljivo, da je na »Sitting Targets« tudi veliko akustičnih aranžmajev, saj se je Hammill do tedaj že oblikoval v spodobnega akustičnega kitarista, ki je znal posamezne akorde usmerjati in prilagoditi zahtevnim potrebam svojega tradicionalno elastičnega vokala.
Petrovo glavno orožje pa je seveda predstavljal njegov 'kameleonski' način petja s pomočjo katerega je z lahkoto pričaral neverjetno intenzivno atmosfero in dvignil nivo poslušalskega adrenalina najmanj za tri stadije navzgor v primerjavi z inštrumentalnimi trenutki. Besedila so, kot običajno, posebno poglavje zase, kajti eden najboljših poetov v povesti progresivnega rocka tudi tokrat ni skoparil s socialno kritičnimi izlivi, kot da bi se zavedal, kako bodo osemdeseta porodila prihodnjo, globalno, neoliberalno kapitalistično družbeno ureditev.
»Sitting Targets« slogovno torej ni veliko odstopal od Hammillovih solo albumov s konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih, vendar je vseboval nekaj več melodične subtilnosti kot je bilo poprej običajno za njegovo kariero, medtem ko so bile improvizacije reducirane na minimum. Številne skladb na »Sitting Targets« kot so »Ophelia«, »Stranger Still«, »Stand« in »Central Hotel« so postale redne koncertne klasike, kar nazorno govori o kakovosti tega velikokrat spregledanega dosežka.
Na albumu prevladujejo krajše skladbe, saj samo dve presegata dolžino petih minut. »Breakthrough« predstavlja zanimivo in nadvse dinamično otvoritev z minimalističnimi kitarskimi frazami in melodramatičnim časovnim prehodom, znotraj katerega so dobro slišane tudi sintetizatorske linije. »My Experience«, kjer se gospod Hammill prelevi v togotnega vokalnega gromovnika, kakršen je bil v najboljših VDGG časih, vsebuje tipične, nekoliko kakofonične kitarske linije, medtem ko glavni aranžma izpade neobičajno melodično.
»Ophelia« je lepa in melanholična balada z izrazito intimnim vzdušjem, kakršne so bile sicer značilne za večino najboljših Hammillovih solo podvigov. Tu pride, sredi številnih simfoničnih okraskov, do večjega izraza njegova 'svetlejša' vokalna plat, ko ta odličnik med pevci navduši z dih jemajočo čustveno intenzivnostjo. Na sarkastično obarvanem »Empress's Clothes«, kjer Hammill ne varčuje z zlivanjem strupa na žensko ošabnost in snobizem (očitno je imel v tem času spet določene osebne težave z ženskami), so dobro slišana eksotična tolkala v režiji Morrisa Perta, ki ob saksofonskih vložkih in vokalnih grmenjih 'jezičnega doktorja' poskrbijo za kar se da napeto atmosfero.
Izrazito eksperimentalni »Glue«, kjer vladajo razdražene zvočne oscilacije in nonšalantno raztresene kitarske linije, vsebuje še en brezkompromisni čustveni izliv, kar se tiče Hammillove solo predstave. »Hesitation« bo še dandanes všeč vsem VDGG ljubiteljem, saj na račun zvočnega kolaža razdraženih saksofonskih pasaž, neusmiljenih bobnarskih prehodov, melodramatičnih klavirskih aranžmajev in Petrovega razpenjenega petja močno spominja na kakšen 'pozabljen' dosežek progresivnorockovskih legend. Nekaj podobnega bi se lahko reklo tudi za naslovno skladbo, kateri bi morali dodati samo Bantonove orgle, pa bi bila skorajda klasična VDGG stvaritev. Briljantna Hammillova pevska predstava je prava paša za vse glasbene gurmane, medtem ko preseneti tudi s krajšo kitarsko solažo, ki se zelo dobro zlije znotraj bobnarskih in saksofonskih improvizacij.
Simfonično zasoljeni »Stranger Still« je zaznamovan s skorajda svečanim vzdušjem na račun melodičnega klavirskega aranžmaja, epskih orkestralnih zaves in Petrovega 'dvigujočega' vokala, ki je to pot postavljen za eno oktavo višje kot običajno. »Sign« je zaznamovan s precej zaletavimi akordi na akustični kitari, ki se dobro priležejo Hammillovi togotni vokalni predstavi, medtem ko njegov stari kamerad Evans uprizori nekaj fascinantnih bobnarskih prehodov. Na »What I Did« se ročica na eksperimentalni zavori spet nekoliko sprosti. Končni rezultat so številni kakofonični zvočni okraski, medtem ko je besedilo eno izmed najbolj kaotičnih in vihravih v Petrovi karieri, saj v njem kar nekajkrat ponovi besedo 'crazy'. Zaključna klasika »Central Hotel«, kjer Hammillove razdražene kitarske fraze vnesejo kanček trdorockerskega utripa, je nova priložnost za 'jezičnega doktorja', da izlije svoj vokalni žolč nad elitizmom in brezbrižnostjo družbene 'elite'.
Za »Sitting Targets« bi se lahko reklo, da je skorajda popolnoma klasičen Peter Hammill solo album, kar pomeni, da se ga, razen minimalnega vpliva novega vala, skorajda ni dotaknila zvočna in produkcijska tehnologija osemdesetih, pa vendar gre za enega njegovih najbolj melodičnih in hkrati 'širšemu' poslušalskemu krogu nekoliko bolj dostopnih dosežkov. Ravno zato bi dandanes utegnil biti privlačen tudi vsem tistim ljubiteljem progresivnorockovske glasbe, ki sicer ne sodijo med njegove tradicionalne privržence ali zgolj površno sledijo Petrovi ustvarjalni poti. Obenem pa zvestim Hammill solo in VDGG pristašem ponuja nadvse priročen način, da nad mojstrovo glasbo navdušijo tudi vse tiste, ki sicer niso pripravljeni prisluhniti Petrovim bolj eksperimentalnim dosežkom iz njegovega 'klasičnega' obdobja (sedemdeseta).
na vrh