Biti družbeno kritičen in sit praznih obljub brezidejnih politikov danasno ne bi smelo biti najtežje dejanje, pa če gre za starikave vsega vajene izkušene mačke ali mlečnozobo mladež brez upanja na prihodnost, ker pa se je v sedanjem času dobro imeti kakšen ustrezen soundtrack za sprotno sproščanje, bi bili lahko popolnoma ustrezali ne kakšni Američani ali vsega siti domorodci, temveč si lahko zavrtite tudi zadnjo ploščo makedonske zasedbe Xaxaxa (ali Hahaha v cirilici). Imenu skupine navkljub so dediči nekdanje zasedbe Bernays Propaganda, skopski poskočni punkerji na alternativnem pogonu, vse prej kot namenjeni zgolj neobremenjeni zabavi, saj se pod makedonsko ubesedenimi teksti ter spevnim melosom skriva veliko grenkobe in neposredne kritike sistema, ki ga živimo dandanes, okradeni sanj pa so namesto objokovanja ali pa takojšnjega poseganja po puškah in bombah posegli raje po inštrumentih ter ponudili poslušljivo verzijo zelo dobro artikuliranega revolta, ki že zadnja tri leta polni ušesa publike, lansko leto pa je učna ura tanga s Tango revolucionerjem potekala tudi na prvih punk rockovskih počitnicah na PRH 1.1, le leto dni kasneje pa je čas za naslednje poglavje.
Kljub hitremu tempu ustvarjanja je plošča Siromašni i bogati domišljen izdelek, ki priča o tem, da so Vasko Atanasoski, Nenad Trifunovski in Đano Kuč svojo misijo razkrivanja praznine in žalosti sedanjega časa vzeli za sveto poslanstvo in ne zgolj prostočasno preganjanje odvečnega časa in brezdelja. Za minimalistično naslovnico, ki ostaja zvesta svojim koreninam DIY počela punka, HC-ja in tiste ta prave alternative, barve katere so branili Fugazi, Hüsker Dü in še kdo, ki s korenjem sega v osemdeseta in zgodnja devetdeseta leta, je podkrepljena z ravno prav začinjenim zvokom, ki pa se naslanja na izročilo prej omenjenega glasbenega dvojca, k imenoma pa se dodajo še navezave na skupine Dag Nasty, Wipers in Rites Of Spring. Dobro – tople vode tokrat ne bomo odkrivali, po precej sočnem prvencu pa je glavno vprašanje ali gre za ponavljanje stare zgodbe in stagnacijo v varnem zavetju uspešne recepture ali za korak naprej? Že na en mah ter po tem, ko se v ušesih razpeni zvok skladbe Hrabar nov svet, ki premosti udarni tempo prvenca z novim obdobjem v razvoju skupine Xaxaxa. Vasko, Nenad in Đano ostajajo zvesti svojim koreninam in tako ni bilo niti smiselno pričakovati, da na novem ploščku ne bi zaznali linij podobnosti, vendar je že z obogateno zvočno podobo skladbe Kolku nazad možeš da se vratiš? jasno, da so mladci naredili korak naprej. Umazanim distorzijam ravno prav šlampaste Vaskove kitare lepo pritegne pedanten bas, ki ga Nenad dobro obvlada, bobni pa pod Đanovimi palčkami zvenijo ravno prav razgibano ter predvsem točno kot singerica. Pod razpoznavnim glasom prvega grla zasedbe se v zgodbo vplete še ravno prav nežen ženstveni vokal spremljevalne vokalistke, ob katerih je retorično vprašanje, ali je Skopje dejansko nujna pot v pogubo za mlade, v letu kataklizme pa ostaja spoznanje, da so vojne, potresi in padla mesta napoved prihodnosti, vrnitev v neko zlato dobo preobilja in zasanjane brezskrbnosti pa je nemogoč.
Pesimizem? Prej bi rekel, da gre za zdrav realizem, resnico pa si moramo vsi vsaj na vsake toliko priznati, da nas očitne stvari in jasne kalkulacije s fondom sedanjosti ne vržejo iz tira, ko ni vse tako, kot nam obljubljajo politiki. In tem je posvečena skladba Siromašni i bogati, ki govori o poglobljenih prepadah v vseh evrocentričnih in balkanskih ali pa kar vsesvetnih banana republikah, le daje hegemonija umazanega stradanja iz Afrike tokrat preseljena na naša domača tla. Vtora smrt ali po naše druga smrt je sicer vsem mladim in življenja polnim ljudem vsebinsko manj jasen komad, namesto fizičnega minevanja pa je posvečen recesijskemu zategovanju pasov in anarhičnemu uporu državniški sprijenosti, nadaljevanje s skladbo Kon svoite se vrtiš pa govori o tem, da se kljub vrnitvi k svojim najbližjim večkrat izkaže, da so stare vezi potrgane tako, da vrnitev v neko sladko stanje primordialne varovanosti. Vrnitev v okrilja domačih gnezd, ki bi jih morali zapustiti, pa je posledica finančnega obremenjevanja, v igri, v kateri so bogati vladarji sveta, siromaki pa sužnji vladarjev tega svinjaka z imenom sodobnost, pa nekega upanja na pomik v smeri osvoboditve vsaj po evolucijski poti ni možno. Xaxaxa to lepo zavijejo v glasbeni izstrelek alter rockovske spevnosti, svoj pečat pa na skladbi pustijo tudi ravno prav sladkobni zvoki trobente in električnega klavirja. Xaxaxa so kritiki z estetskim čutom in tovrstni kritiki, ki kar spolzi v ušesa, katera pa morajo biti vsaj malce odprta za slovanske jezike, saj drugače glavno sporočilo spolzi v prazno, ljudje pa se ob sicer lepih zvokih lahko le zazibljejo v lahkoten ples, čeprav stojimo prav vsi kot ovce v vrsti za zakol, medtem ko nam oligarhi brezidejnih ekonomistov in politikov pišejo pravljice, s pomočjo katerih bi nam poleg dostojanstva, ki ga že zdavnaj ni več, vzeli še tisto malo, kar nam je ostalo za preživetje ... In izklop iz tega ni možen, dodajajo s skladbo Probav da se isklučam Vasko in kompanija. Malce futurističnega poigravanja z idejo sledilnih čipov in žigosanja čred državljanov so tu sicer lahko razumljena dobesedno, poleg tega pa je dovolj prostora tudi za alegorično podobo, po kateri smo vsi zaznamovani s svojim ekonomskim statusom, geni in geopolitično pozicioniranostjo.
Plošča Siromašni i bogati je bolj artikuliran melodični izdelek, ki pelje zgodbo linearno navzgor, sam pa bi poudaril, da je bil kvalitativni nivo vsekakor dvignjen na višjo raven, ki jo bomo v bodoče od makedonskih pop-punk revolucionarjev prekleto pričakovali tudi v bodoče! Sodeč po celoti, je tokratna plošča pravi idejni traktat, politični manifest, predvsem pa zelo dobro umerjen glasbeni izdelek strastne muzikaličnosti, v kateri ostaja kanček upanja po delu za vse, po luči na koncu zatemnjenega tunela sedanjosti, po rešitvi od bolečin in tegob sveta, v katerem živimo, Xaxaxa pa terjajo aktivno odzivnost in če ne drugega vsaj ples, ob katerem bomo po večkratni treznitvi lahko prisluhnili pomenu besed, ki so skupne vsem nam. Ob tem plesnem sentišu pa si bomo lahko kmalu vzeli usode v svoje roke, začeli polniti molotovke za zadnji obračun s tistimi, ki nam kradejo upanje po svetlejši prihodnosti, kradljivcem luči upanja pa bi lahko številčno podkrepljeni lažje rekli: »Prebrali smo vas in po tokratni revoluciji ne bo ostal niti kamen na kamnu v zidovih vaših palač oholosti in nepravičnega sesanja zadnjih atomov sociale ter zdrave pameti!« Z glasbe sem malce zašel na politično aktivnost, ki pa ima v sozvočju s Xaxaxa prekleto dober smisel. Saj veste – kdo se zadnji smeje, se najslajše smeje, Xaxaxa pa si na svoj način jemljejo čast, da sarkazem tega rekla vsebinsko in imensko poosebljajo, tiha grožnja prihodnosti, predvsem pa naveličanost nad stanjem sedanjosti pa je popotnica, v katero bomo na takšen način radi ugriznili tudi v prihodnje!
na vrh