Savatage: Sirens

Savatage so bili nedvomno ena izmed najboljših ameriških heavy metalskih skupin 80-ih in še čez. Skozi leta so postopno, iz albuma v album, napredovali tako v pisanju glasbe kot v globini svojih besedil in v 90-ih začeli igrati fantastičen simfonični power metal (ali če hočete progresivni metal) po katerem jih še danes najbolj ceni večina izmed ljubiteljev njihove glasbe.

Savatage sta ustanovila brata Jon (vokal) in Criss Oliva (kitara). Na začetku so bili trio ter se imenovali Avatar. Jon je pel in igral bas, Criss kitaro ter Steve Wacholz bobne. Kmalu zatem se Jon odloči posvetiti predvsem petju, zato v svoje vrste sprejmejo basista Keitha Collinsa. Samo dan pred izidom njihovega prvega albuma "Sirens" so bili prisiljeni spremeniti ime saj je skupina z imenom Avatar že obstajala. Tako so prišli na dan z novim imenom Savatage.

"Sirens", ki jim je omogočil podpisati njihovo prvo pogodbo z večjo založbo, je bil posnet v samo dveh dneh. Multi-inštrumentalist Jon Oliva je tako rekoč sam napisal celotno glasbo in besedila z občasno asistenco svojega brata Crissa na nekaterih skladbah. Unikatni vokal Jona Olive je v registru tistih pevcev katere lahko ali ljubiš ali sovražiš, saj njegov večinoma razdraženi in vreščeči vokal prav gotovo ni za sleherni okus. No, kljub temu gre za izvrstnega in variabilnega pevca saj se njegov glas zelo dobro prilagaja glasbi skupine. Glasba skupine je bila na tej točki klasični heavy metal ameriške šole 80-ih, toda z nekoliko večjim poudarkom na pisanju skladb in besedil. Za razliko od ostalih ameriških metal klišejev tistega časa so njihova dela bazirana večinoma na fantazijski tematiki. Izmed članov skupine je še posebno Criss Oliva dokazal,da je bil zelo nadarjen glasbenik s stilom in tehniko, ki je nekoliko spominjala tako na Randya Rhoadsa (ex-Quite Riot, Ozzy Osbourne) kot Eddieja Van Halena. Večina skladb s tega albuma je postala priljubljena na njihovih koncertnih nastopih sredi 80-ih.

Prve tri skladbe "Sirens", "Holocaust" in "I Believe" sodijo med najboljša dela na albumu. Še zlasti izstopa naslovna skladba, ki se odpre z zvoki zvoncev in vetra nakar se sprevrže v udarni marš, kjer skupina sproti pripoveduje zgodbo o mitičnih sirenah. Za razliko od drugih metalskih skupin tistega časa, ki so se v besedilih pogosto zatekale k razno raznim satanističnim in drugačnim puhlostim so Savatage na doživet način veliko bolj usmerjeni k pripovedovanju zgodb, izmišljenih ali resničnih. Že na tem albumu je Criss Oliva blestel z odlično odigranimi solažami ter nekaterimi nadvse izvirnimi rifi in težko bi izpostavil njegove najboljše na albumu. "Rage" je verjetno najtrše delo na albumu in prava eksplozija hitrosti in agresije. Z "On the Run" se tempo albuma nekoliko umiri, kjer Jon predstavi nekaj svoji najboljših vokalnih predstav ob dodatno razgibani ritem sekciji. Solidni "Sream Murder" pa je tipični predstavnik žanra. Čeprav skupini nekje do sredine albuma nekoliko zmanjka idej in zagona pa zaključna "Out In the Streets, ki se predvsem zaradi prevevajoče romantike stilistično opazno razlikuje od ostalih del predstavlja dobro osvežitev. Zaradi svoje sentimentalne narave je to delo kasneje izšlo tudi na njihovem četrtem albumu "Fight For the Rock" (1986). Ta skladba je nekakšno okno v njihovo prihodnost.

Bonus skladbi na ponovni "srebrni" izdaji iz leta 2002 sta "Taget" in "Living On The Edge Of Time", ki sta solidni deli vendar v ničemer stilistično ne odstopata glede na ostale stvaritve na albumu. Tu je tudi skrita skladba, ki je lep in romantičen inštrumental na Crissovi akustični kitari.

Čeprav ima album tudi nekaj šibkih točk je "Sirens" nadvse soliden začetek zdaj že dolgo legendarne skupine. Seveda je glasbeno in izpovedno daleč od tega, kar so kasneje začeli ustvarjati in še zdaleč ne pokaže pravega potenciala skupine vendar bo gotovo navdušil vsakogar, ki obožuje kvaliteten heavy metal z začetka 80-ih, saj gre za enega izmed boljših in prezrtih primerkov tega žanra.