Ali želite izvedeti kdo bo komu »serviral monade, nabijal bale in lomil jajca«?
Pred dvema letoma je izšel na slovenskem glasbenem prizorišču precej usekan album, katerega posebna zmes je garantirala izjemno lepo popestritev občasne idejne zatohlosti, ki se je občasno navzame rigidnost in togost »žanr-ovanja« na Slovenskem. Recimo temu zakoličena žanrska privrženost, ki so ji zapisani njeni ustvarjalci in v kateri zelo radi (nevede) skozi leta udobno nameščeni vztrajajo na vsakem novo izdanem albumu.
Smaal Tokk pa je naslov ustvarjalne spremenljivke! Njena posledica je posebnost in bogatenje glasbene kulture na Slovenskem. To je potrdil prvenec »Unotisto«, to potrjuje novi »Sindrom drugega albuma«. Smeha (z opcijo »do solz«) ne boste pogrešali tudi, ko boste poslušali »Sindrom druge plošče«. Smaal Tokk je znova brezmejno zabaven. Z drugim albumom postaja vse bolj nekakšen oddaljeni mali bratranec črnogorskega Ramba Amadeusa, celo "pra pra pra(vljični) vnuk" Frana Milčinskega Ježka. Njegova poezija je izjemno pronicljiva, duhovita, črna, brezmejno zabavna, a obenem ta izvrstni jezični doktor in prava podrepno blebetava muha, ki vseskozi nagovarja v avtentičnem goriškem dialektu, skozi vso svojo sporočilnost ne razgalja drugega, kot kruti svet vsakdanjika, v katerega je pahnjen mali človek. Pravzaprav na moč bizarno in karikirano prikazuje vso absurdnost dvatisočletnega sistema »prisvajanja, kontrole, nadvlade«, ki ga prenašamo, seveda preoblečeno v skrajni jezik pridigarske lucidnosti, kjer zavlada brezmejna prostranost kraljestva imenovanega »črni humor«. Torej, ko že omenjamo Ramba Amadeusa, morate podobo albuma »Sindrom druge plošče« obvezno preveriti tudi tisti, ki vas privlači brezčasni humor edinstvenega, nepozabnega in genialnega opazovalca kopnenja rumenega snega Franka Zappe. Do bizarnosti ne manjka več mnogo, nemara le še mali odmerek straniščnega humorja.
Smaal Tokk primernejših sodelavcev za to, kar počne, ne bi mogel najti. Jedro spremljevalne ekipe ostaja nespremenjeno tudi na »dvoprstnem« nasledniku albuma »Unotisto«. Večinski komponist in aranžer je tudi tokrat vsestranski in neverjetno pronicljivi Klemen Kotar (glasbo so sicer prispevali še Enos Kugler, Gašper Kržmanc in Marko Boh). Torej, na albumu sodelujejo znova člani zasedbe Nula Kelvina. Ob Kotarju še kitarist Gašper Kržmanc in klaviaturist Marko Boh. Zato ne čudi, da bi marsikateri karakter aranžiranja kompozicij na albumu »Sindrom druge plošče«, lahko brez večjih težav predstavljal izhodišče za komponiranje tovarišije v znani španoviji Nula Kelvina.
Torej. Nergaška poezija v ritmu, ali ritem v poeziji (?), ali kako povedano drugače? Hitropotezno jezično nakladanje oziroma ritmični jezični narek izvrstno učinkuje tudi tokrat. Podlaga pridiganju Smaal Tokka so aranžmaji slikovite mešanice jazza, funky groova, kabaretnega šansona, urbanega popa, obveznega rock'n'rolla,… Po vzoru servilnosti ameriškim gospodarjem je izvrstno učinkujoča fuzija countryja in slovenske narodne glasbe v burkaški Domovina, kjer Slovenija ni le »lepa ku prasica«, pač pa tudi kot frizura njenega predsednika. Instrumentalisti najdejo dovolj prostora v ozadju za nagajivo raziskujoče, pretežno jazzovske variacije, ki niso »boleče« za uho in predstavljajo lahko prebavljivo jed za naključnega, manj zahtevnega poslušalca. Vseskozi držijo prijetno in šegavo kuliso centralno pozicioniranemu Smaal Tokku, ki dostavlja tisti »cerebralno potešitveni delirij« slehernemu glasbenemu ljubitelju, ki kaj da na poezijo z možgani in visoko prodorno intelektualnost, speljane skozi nenehno zafrkljivo spakovanje in brezmejno norčavo zbadanje, kateremu ne ubeži niti tragikomičnost slovenskega političnega cirkusantstva.
Bojda resnega načrta za drugi album sprva ni bilo, a tu je! »Sindrom druge plošče« torej. Spoznajte ga. Obvezno, v kolikor ne poznate albuma »Unotisto« in to čimprej. Kakovostne razlike med albumoma pravzaprav ni. Na novem albumu Smaal Tokku nikakor ni zmanjkalo pridigarskega dinamita. Še več, poglablja ga in širi, ko nas vodi v svoj svet, kjer ga na vsakem koraku obvezno spremlja njegova skrita muza Radmila. Smaal Tokk bi s tovrstnim repertoarjem lahko nastopal v družbi kakšnega »stand up« komika, v družbi Magnifica pa zastopal poljubni festivalski program. Brez šale, to je album, ki vas bo, kot katera izmed stripovskih številk starega dobrega Alana Forda, vedno znova razvedril in spravil v dobro voljo. Čeprav je njegova sporočilna iztočnica risanje krute realnosti vsakdanjika, je "Sindrom druge plošče" album prožne inteligentne norčavosti ter vedrine, kakršne s strani slovenskih glasbenih izvajalcev na naši glasbeni sceni že od nekdaj krvavo primanjkuje.
Smaal Tokk - Profesjonalci (uradni zvočni zapis):
na vrh