Fozzy so nekakšna moderna izpeljanka heavy rocka. Z navito produkcijo, ki sodi v arzenale heavy metala. Strgano živ zvok, razdrapano razmazane kitare, ki tvorijo riffovski zid, na katerega se naslanja vodilni raskavo grleni vokal Chrisa Jericha, sicer poklicnega »wrestlerja«.
»Sin And Bones« je peti studijski album skupine in prvi za založbo Century Media Records. Tretji album »All That Remains« je album, ki je skupino približal širšim masam skupino, album pa je v tistem obdodbju (2005) uspešno zastopal single Enemy. Vendar pa je šele s »Chasing The Grail« uspelo skupini spraviti skupaj album, ki je odražal dokument smele variabilnosti posrečenih odklonov v posameznih figurah (skladbah) od osnove heavy metal/ heavy rock drže. »Sin And Bones« je pravzaprav njegovo nadaljevanje. Skupina ohranja svojo držo, za katero je značilna fuzija več podžanrov metala in rocka, kar pomeni da je Fozzy težko stlačiti v definiran žanrski predalček.
»Groove« je v skupni že od vselej doma in tako že otvoritvi poštarda skladba Spider in My Mouth z grabežljivo melodijo, podkovano z masivo zvočnega zidu in kontrastirano odebeljenim delom ritem sekcije. Fozzy zadržujejo tudi na tem albumu primat melodije! Torej ne glede na nekatere pasaže, ki so značilnost tudi ekstremnih žanrskih sfer metala, kot je to denimo v naslovni skladbi, ali razvratni She's My Addiction, ni skrbi, za ljubitelje klasičnih iztočnic heavy metala, da bi skupina na kaki od točk glasbe zapadla v poltonsko kombiniranje riffov ali uporabljala grčanje. Fozzy ob tem vzdržujejo retro vibracijo starih dni, ki dodaja osnovni drži heavy metala drznost rock n' rolla in punk umazanije, kot tudi nastavke, ki bi bili lahko uporabljeni v ekstremnih metal žanrih s končnico »core«. Vse je lepo dostavljeno v moderni »groove« produkciji, pa čeprav gre za zelo klišejsko glasbo, ki ne prinaša ničesar novega.
Redneckovski heavy rock s folk uvodnim beatom v drugi skladbi Sandpaper, kjer v duetu gostuje M. Shadows (Avenged Sevenfold) priča o tem, da so Fozzy »tattoo- you« Američani in nič več. Naslovnica z »lobanjo in krilci«, na čelu lobanje ameriška zvezda. Kaj vraga? »Olupljeni star štos« ob katerem se v naprej vprašaš, koliko upanja sploh ostane v sami glasbi, ki je vključena v nadaljevanje ploščka. Vendar temu ni.
Ni pošteno soditi glasbe po naslovnicah a motiv izbran na tem albumu je že tako oguljen, da sam po sebi namiguje da Fozzy niso ravno del intelektualnega sloja, zgolj mišična kepa napihnjenega mesa in potetovirane kože. Dovolj senzacionaliziranja! Fozzy so torej iskreni ameriški patrioti in pravoverni branitelji ustavnega prava ZDA, ponosni na svojo zgodovino in pomen ZDA v svetu. Temu je namreč posvečena zanjda espa pesnitev petih delov, ki zdrži skupaj v obseg u preko 12. Minut imenovana Storm The Beaches. O progresivnosti ni mogče govorit zgolj o epski metal suiti. Skladba je zgrajena iz mnogih ritmičnih obratov in različnih motivskih pasaž, ki sledijo zgodbi o izkrcanju zaveznikov v Normandiji dne 06.06.1944. Polagam vam na dušo in srce da ostanete imuni na skrajno »infantilno« besedilo , ki gradi verze, pa boste od skladbe še nekaj odnesli. Chris Jericho je zelo soilden pevec, občasno si predstavljajte Zakka Wyldea, ki skuša peti kot Bruce Dickinson. Zaključni ep je eden najboljših trenutkov plošče. Ujet v klišeje, vendar pa produkcijsko in izvedbeno učinkuje zelo uspešno. Brez presežkov, a zelo uspešno.
Naslovna skladba Sin And Bones je pravzaprav vožnja na pospešenem ritmu z riffi, ki so prežeti z »breaki«, pravzaprav je to princip, ki je značilen za plejado metalcore skupin torej žanra, ki je nekako skrenil s fokusa aktualnosti pred cca tremi leti. Vendar pa je skladba vodena z melodičnim avtoritativnim vokalom, kar ga pravzaprav dela zanimivega, čeprav v ničemer ne izumljajo Fozzy z njim tople vode. Na takšnih točkah se poraja občasno občutek, kot da se zasedba šali v slogu parodije.
Album je pravzaprav zbir riffovsko aranžerskih rešitev, ki črpajo iz metala in hard rocka starih časov, preoblečen v moderno nagroovano produkcijo in tako ne manjka dovtipov generičnosti, pa se znajde na albumu, poleg epa Storm the Beaches še en trenutek, ki je resnično zelo kakovosten in »po resnosti« drama teatra v vzdušju odstopa od preostalih skladb. To je šesta skladba, bolj klompleksno nastavljena A Passed Life. Gre za mini epsko suito z mnogimi pasažami in zasuki ritmičnih tekstur, prav tako pa izkaže vokal mojstrstvo, ko fuzira nekaj različnih pristopov podajanja verzov v svoji melodično avoritativni interpetaciji. Torej podobna, le skrajšana varianta epa Storm The Beaches, z več baladne komponente. She's My Addiction je zanimiv konglomerat klasičnega metala, ki se peča z surovsootjo punk in rock n' norll hedonizma, prelitega celo s kanček glama. Definitivno odklon na albumu, kitarsko solažo pa v njej odvozlja nadvse priročni kitarist za takšna dela. To je nihče drug, kot Philip Campbell, sicer član kultnih pankrtov rock 'n' rolla Motorhead.
Očitno je s četrtim albumom skupina našla pravo formulo v kateri se dobro počuti in tako ohranila podobne razvojne usmeritve tudi za prihodnji album »Sin And Bones«. In za slednjega lahko rečemo, da je potrdil zorenje skupine, saj deluje do tega dne najbolj prepričljivo, ko jih primerjaš s preteklimi deli skupine. Ne skriva generičnosti, vendar pa je stvar lahko še kako zabavna, saj je razgibana kulminacija raznolikih skladb, ki vzdržujejo dinamičen pretok, kvaliteto pa albumu vzdržuje tudi odlična produkcija in seveda ustvarjen občutek voltažne razbeljenosti z adrenalinom nabritega zvoka.
na vrh