Neverjetno je, kako čas beži. Bilo je kot včeraj, ko so dolgoživi in eni komercialno najuspešnejših švicarskih izvoznih hard rock artiklov, Gotthard, izdali album »Bang!«. No, že je tu »Silver«, skupno dvanajsti album skupine in tretji zaporedni z novim pevcem Nicom Maederjem.
Tokrat so hard rock ikone iz Lugana postregle z nekoliko bolj temačnim in resnim, a obenem atmosferično bolj grabežljivim studijskim izdelkom v primerjavi s pretežno »žurerskim« predhodnikom »Bang!«. Gotthard ostajajo Gotthard tudi z novim albumom, sploh če ste se sprijaznili s tem, da Stevea Leeja ni več v skupini. V glasbeno ekspresivnem oziru se ni spremenilo prav nič. Glavni komponist, vodja in ustanovitelj skupine kitarist Leo Leoni še vedno piše izvrstne kitarske riffe in sklada izvrstne kompozicije, zato je tudi »Silver« nov izvrsten studijski izdelek skupine. Gotthard ostajajo na tem albumu v varnih vodah preverjene recepture svoje glasbene ekspresije, ki tudi tokrat nagrajuje in nikakor ne razočara. Bend je preveč izkušen in mu je povsem jasno, da bi ga sleherno eksperimentiranje stalo glave.
Mojster in glavni vizionar ter pogonski motor skupine Leo Leoni je dejansko znova dostavil kopico aranžerske in riffovske razgibanosti ter hkratne sofisticiranosti, ki dostavljata garant visoke dinamične pretočnosti tega izdelka. Ta znova učinkovito jezdi na vnosu razgaljene, občasno celo rudimentarne rockovske energije in udarnosti, podedovane od skupin, kot so Deep Purple v »Perfect Strangers eri«, Whitesnake (kitica skladbe Stay With Me) ali Europe. Na drugi strani pa se »Silver« lahko pohvali z bero čutne muzikalične ubranosti, ki resnično sledi nenehni nalezljivi spevnosti. Dokler bo navdahnjeni Leoni klestil takšne riffe, kot jih prinaša zlasti prvih šest skladb novega albuma, se ne gre bati za prihodnost evropske klasične šole hard rocka.
Bend ostaja v aranžiranju hrupen. Mastni Gibson riffi so ponovno opremljeni s čokatim zvokom spremljave Hammond orgel, ostaja kompaktna, čvrsta in potentna ritem sekcija z galopirajoče prodorno bas kitaro, na vrhu vsega pa Maederjev visoko ekspresivni vokal, ki znova silno učinkovito koraka po zapuščini očitno nenadomestljive karizme pokojnega Stevea Leeja. Na trenutke mu pride povsem blizu in kdor ne pozna zgodbe o Gotthard zadnjih šestih let, bo mislil, da poje Steve Lee.
Ne glede na vse hvalnice ostaja tudi na novem albumu isti problem. Skladb je preveč, kar trinajst. Prvih šest hardrockovskih zaušnic razvija izredno dinamično nit albuma. Med njimi so Electrified, Beautiful (ta bi morala nujno iziti kot single) in Stay With Me (prvi predstavitveni single albuma), ki so pravi kandidati za uvrstitev v železni repertoar prihodnjih koncertnih nastopov skupine, na sredini album vzdušje umirita najprej akustična balada Not Fooling Anyone in za njo še električna balada Miss Me. Vsekakor silno spodobni kompoziciji, nasploh v smislu, da so Gotthard od nekdaj sloveli kot izvrstni pisci balad, vendar je bila ta poteza nekako pričakovana in že preizkušena. Kasneje povrne nekaj več zanimivosti Tequilla Symphony No. 5, zlasti po neoklasicistično zapeljani mid-eight pasaži ter dodanih orkestralnih elementih, ki nadgrajujejo mračno podobo same skladbe. No, ko sem omenjal, da je skladb preveč, lahko v kategorijo odvečnih uvrstimo skladbi Why in Only Love Is Real. Skladbi nista napak, vendar po baladni usmerjenosti preveč umirjata drugo polovico albuma. Gotthard bi ju lahko brez zavor privarčevali za prihodnji album, ker sta sicer zelo kakovostni. K sreči se album znova zaključi v standardnem formatu Gotthard hard rock galopa, ko sprva udari My Oh My, za njo pa tokrat pravzaprav edina "žgečkljivo pobalinska" skladba s pravo »žurersko« noto na albumu imenovana Blame On Me, kjer ne gre preslišati celo ščepca Status Quo »kozmetike« aranžiranja.
»Silver« je torej album, kakršnega so si oboževalci skupine lahko le želeli.
Gotthard - Stay With Me (uradni video):
na vrh