Če je bila "Aura" (2001) poetično zasnovana, kot plutje skozi nebesa svetlobe in pozitivnih vibracij, je "Silent Nation" njeno nasprotje, torej trdna prizemljitev na svetih stvarnih tleh. Na "Silent Nation" ekološko ozaveščeni fantje skupine s pridom izkoriščajo svoj "zeleni" jezik. Torej praktično nič novega. S takšno maniro so pridigali v sedemdesetih že tudi Yes ali Barclay James Harvest. "Silent Nation" je prvi studijski album v zgodovini skupine, katerega naslov ni sestavljen iz ene same besede oziroma besede, ki bi se pričela na črko "A" ("Asia", "Astra", "Alpha", "Arena", "Aria", "Aqua", "Aura")!
Medtem, ko se je "Aura" v poeziji ukvarjala predvsem z duhovno platjo posameznika, opozarjajo na "Silent Nation" Asia brez dlake na jeziku na oskrunjenje planeta Zemlja, na razprodajo človeškega dostojanstva za sleherno prgišče denarja (What About Love). Na brezmejno uničevalno lakoto in materialno slo grabežljive zveri imenovane človek, a hkrati s tem na njegovo neizmerno majhnost in nemoč, proti silam univerzalne resnice. Temna sila se je človečka v vsej njegovi ubogi mentalni majhnosti polastila in nanjo ga vežejo okovi in jarmi tekmovalne strasti, ubijanja za material, širjenja laži, strahu in sovraštva, iz katerega ni poti odrešitve. Bo mati narava odpustila vsaj peščici razsvetljenih, ki je ohranila svoje srce, svojo pravo bit, ki sledi svojemu resničnemu poslanstvu in pozna resnico, ki se skozi kesanje in priznavanje blodnih stran poti človeštva skuša vsaj deloma odkupiti za grehe (Long Way From Home) in ublažiti bolečino, ki ga je povzročilo zlo človeškega izdajstva. Bliža se armagedon ki je nujen, da povrne stvari na svoje mesto (Midnight). Torej album govori o tem kako oddaljeni smo od svoje biti, kako smo izgubili sleherni stik z materjo naravo, kako izginja vsa dediščina in znanje indijanskih plemen, kako se širijo neozdravljive bolezni, kako se narava krčevito bori, da še nekako ohranja ravnovesje, katerega se je človek dokončno odločil porušiti. Človeško ravnodušnost in brezbrižnost do vsega kar ne diši po dolarjih najlepše okarakterizira ravno naslovna pesem.
Postava je končno očitno našla pravo formulo za trdno formo in ostaja tako po zadnjih dveh ploščah nespremenjena. To se pri Asia namreč ni zgodilo že vse od plošče "Alpha" (1983). Njeni zdajšnji člani so ustanovni vodja skupine genialni klaviaturist Geoffrey Downes (ex-The Buggles, ex-Yes), izkušeni vsestranski bobnar Chris Slade (ex-Manfred Mann's Earth Band, ex-Uriah Heep, ex-AC/DC), karizmatični basist/pevec John Payne (ex-Van Morrison) in mladenič - hitroprsti kitarski tekač Guthrie Govan. Slednji brez težav sledi zapuščini svojih predhodnikov v skupini, pa naj si bodejo to jazzersko puristični prijemi kitarskega velikana Stevea Howea (Yes) ali zmetalizirano rockersko speljane linije Ala Pitrellija (Savatage), ki je še danes eden najbolj cenjenih in iskanih studijskih "session" kitaristov.
Asia zvenijo na "Silent Nation" znova kanček bolj "na šus" in kanček kompaktneje, enostavneje ter žanrsko ne tako razgibano, kot je to veljalo za "Auro". Je pa zato plošča, sloneča na v produkciji nekoliko naprej porinjenih kitarskih riffih pridobila, kot sem že omenil, na rockerski udarnosti, kar nemudoma kliče po vzporednicah z osemdesetimi. A pozor! John Payne ni John Wetton in kemija v bendu je popolnoma neprimerljiva s tisto v vsemogočni "super eighties" Asia postavi Wetton/Downes/Howe/Palmer. Nova plošča je zato drugačna od vseh predhodnih Asia izdelkov. Asia na njej ohranjajo zmagovito formulo imenitnega skladanja prefinjeno izdelanih komadov glav in repov, venomer fantastično zabeljenih s prelepimi odkloni k progresivnim rock prvinam.
Downes se poslužuje tudi zvoka orgel bolj kot na prejšnji plošči, kar v kombinaciji s kitarskim riffingom dodatno prispeva k tršemu zvoku plošče. Vrhunci komadov so osredotočeni na ekspresivne refrene in ambientalne inštrumentalne pasaže. Bend krasi izreden občutek za stopnjevanje dramatičnosti skozi pesmi. Tako umetelno krmarijo skozi različna stanja v katerih je dramatično vzdušje nabito z bolečino, pa tudi nenehno s sapico neizmerne žalosti in večnega hrepenenja (npr. Gone Too Far ali Blue Moon Monday). Pri tem skupina nikdar ne izgublja rdeče niti. Asia iz kroga v krog stopnjujejo vzdušje tako, da nalagajo zvočne palete svojega inštrumentarija. Asia so pač "znalci". Pletejo počasi, počasi in ko ujamejo poslušalca enkrat v svojo past, ga le ta kot opij iz svojega objema ne spusti več. Torej album, ki je nesramno poslušljiv! Aranžmaji kot celota sicer zvenijo enostavno, položeni pa so skupaj precej kompleksno, tako da te ob poslušanju vedno znova fascinira. "Feel" plošče, ki potegne celo na nikdar presežni Asia hit Heat Of The Moment, pa je definitivno ujet v I Will Be There For You, ki je zasnovan (če bi bila z nami osemdeseta) kot pravi rock hit.
Torej Asia "eighties" nostalgiki, so dobili nekako ploščo, ki so jo pogrešali vsa ta leta. Ne po modernem zvoku, ne po kemiji, pač pa enostavno po načinu komponiranja, ki se je znova nagnil k pisanju skladb na poudarjenem kitarskem riffu ter tako prinesel verjetno celo najtršo Asia ploščo doslej. Ocena, da gre za "retro eighties" izdelek bi bila na tem mestu kljub vsemu pretirana, površna in krivična, saj nosi "Silent Nation" povsem novo podobo, ki sledi nenehni spremembi, Asia pa tudi na tej točki svoje evolucije, ostajajo v svoji dovršenosti imenitni kot vselej.
na vrh