Saga: Silent Knight

Tihi vitez z genijevimi možgani je še v tretje prijadral na svojih kibernetičnih krilih in napovedal invazijo njemu podobnih kibenretničnih kobilic, da bi rešile svet, ki ga je moderni človek, naveličan življenja in obseden z lastnim uničenjem, popolnoma zavozil. S svojim tretjim albumom, "Silent Knight", so Saga še vedno nadaljevali z ustvarjanjem znamenitih "poglavij", ki so tvorile skrivnostno zgodbo o ukradenih Einsteinovih možganih in burile domišljijo poslušalcev, ki so z vsakim novim albumom željno pričakovali na končen razplet na katerega pa je bilo treba čakati vrsto let preden se je obelodanil.

Saga so tudi tokrat pognali motorje s polno paro in ustvarili enega izmed svojih najbolj progresivno usmerjenih albumov, ki ga že na daleč odlikuje na daleč prepoznaven, z mavričnimi klaviaturami prepojeni Saga zvok in za tisti čas prvovrstna produkcija. Čeprav še vedno ne skoparijo z vrsto duhovitih orkestralnih aranžmajev in ritmov, ki učinkovito oživljajo poglavja njihove nenavadne zgodbe, kot tudi koncepta proste stvaritve, so se Saga na "Silent Knight" vseeno nekoliko "zresnili" saj je po vzdušju opazno temačnejši glede na oba predhodnika. Na njem so dosegli novo zrelostno stopnjo pri svojem razvoju izvornega neo progresivnega zvoka, ves čas nekje na meji med simfonično veličastnostjo in komercialno dostopnostjo. Album vsebuje še večjo vsebnost odličnih klaviaturskih tekstur, elementa, ki je sicer najširše prisoten v njihovi glasbi. Škot Jim Gilmour, ki je zamenjal Grega Chadda in od tedaj postal njihov stalni klaviaturist, je prinesel pomemben napredek pri razvoju orkestralnega zvoka. Njegovo polaganje inteligentnih tekstur se je odlično dopolnilo z energičnim stilom igranja kitarista Iana Crichtona in mogočnim bobnanjem Strevea Negusa. Za skupino, ki neuradno vsebuje kar tri klaviaturiste (poleg Gilmourja se za tipkami dobro znajdeta tudi basist Jim Crichton na svojem moog basu in pevec Michael Sadler, kateri je tokrat dosegel novo stopnjo svojega vokalnega izraza). Na "Silent Knight" so Saga ponudili eno izmed najučinkovitejših mešanic progresive, hard rocka, pompa in new wavea v svoji celotni karieri. Na albumu ni prav nobenih šibkih trenutkov in tista pristna Saga magija traja od začetka do konca.

Pretresljivi "Don't Be Late (Chapter II)", je ena izmed njihovih klasik, katero odpre srce parajoči Sadlerjev vokal in tenka plast ambientalnih sinthov nakar notri vpade energičen kitarski rif. Lirično seveda nadaljuje znanstveno fantastično epopejo o Albertovih možganih, kateri so v tem delu že ukradeni iz laboratorija. Prav neverjetno je na kako umetelen način Gilmour in Jim Chrichton med seboj polagata različne teksture sočnih klaviatur, ki plovejo med večglasnim refrenom. V drugem delu Jim presedla na bas in se pridruži svojemu bratu Ianu, ki z izjemnim občutkom struži na kitari svoje melodične pasaže. "Whats It Gonna Be?" s svojim navitim uvodom na moogu in vrsto okusnih simfoničnih aranžmajev ponudi klasičen primer energičnega pomp rocka združenega s hard rockerskimi pasažami na kitari, ki predstavi komercialnejšo stran skupine. Povsem solidna stvaritev, ki vsebuje klasičen AOR refren in vrsto duhovitih zvokov, nekoliko podobna tudi nekaterim delom originalne Asia-e. Z vesoljskim ambientom prežeti "Time To Go" je naphan z mnogimi elementi simfoničnega proga. Predvsem ga odlikuje svečano simfonično vzdušje, ki je plod odlične Sadlerjeve vokalne ekspresije (zlasti večglasen, operetni refren) in nekaterih očarljivih okraskov na klaviaturah (odlična interakcija med moogom in sinthom), katerih se ne bi sramovali niti največji mojstri simfoničnega proga. "Compromise" je še eno izmed tistih šegavih del na katere je vedno treba računati, kadar je govora o Sagi. Tu se z energičnim pristopom izkaže zlasti Ian, ki poleg zaščitnih, udarnih kitarskih rifov ponudi še nekaj odličnih solaž, svoje pa opravi tudi večglasen refren in izjemno oster zvok mooga. Težko je verjeti, ko slišiš da lahko slednji zveni nič manj udarno kot katerikoli har rockerski prijem na kitari. "Too Much To Loose (Chapter VII)" je še ena pristna klasika v kateri je mnogo prvin neo progresivnega rocka. Lirično predstavlja poglavje, ko se kobilice dokončno odločijo, da je treba spremeniti dosedanjo ureditev sveta in rešiti svet pred človeškim zablodam. Epskemu uvodu na sinthih ter zvokom nevihte v ozadju sledi vrsta zanimivih prehodov. Ezoteričnemu zvoku klaviatur dela družbo razsrjen Sadlerjev vokal in vrsta duhovitih, hard rockerskih kitarskih pasaž. Z r'n'b-jem prepojeni "Help Me Out" ponudi še nekaj več duhovitosti, ki bazirajo na funky ritmu in sarkastično naravnanem vokalu. V drugem delu pobudo prevzame učinkovita mešanica duhovitih tolkal in ambientalnih pasaž na sinthih, ki izraziteje predstavi eksperimentalno stran skupine. "Someone Should" se odpre kot klasični AOR hit (tu se sinthi precej približajo originalni Asia). Vendar Saga tudi tokrat s pomočjo pozibavajočega ritma, energičnih bobnarskih prehodov in karizmatičnega vokala ustvarijo svojo lastno "uspešnico". Globoke plasti sinthov ves čas učinkovito nesejo pozibavajoč ritem in melodičen refren in ustvarjajo pravo pravljico. Iz navidezno povprečnega AOR štikla Saga uspejo ustvariti inteligentno stvaritev, ki ne žali intelekta poslušalca. Kot je že nekako v tradiciji skupine, je zadnje delo na albumu eno izmed najboljših in tako je tudi v primeru odličnega "Careful Where You Step", kjer ponovno ponudijo vrsto futurističnih zvokov in neo progresivne dramatike. Doneči sinthi v stilu siren naznanijo shizoidno, robotosko vzdušje, ko se mogočen vokal prepleta z udarnim ritmom in vreščečo kitaro, glavnino vzdušja pa nese minimalističen utrip elektronskih klaviatur. Najboljši trenutek nastopi z izjemno sočnem vpadom mooga skozi prefinjene sinthe in nato še vključitev udarnih kitarskih pasaž. Posledica je nekaj izvrstnih tercetnih melodij. Ian ves čas navdušuje z nekaterimi avantgardnimi okraski na kitari in zvoki, ki se odlično prelivajo prek s kromatičnim efektom prepojenim refrenom. Po mojem mnenju eno izmed njihovih najboljših del s katerim se proslavijo kot ena najboljših progresivnih skupin z začetka 80-ih.

S "Silent Knight" so Saga dosegli še enega izmed osrednjih mejnikov svoje kariere in ustvarili klasiko art rocka, ki se lahko povsem enakovredno kosa z albumi kakršen je denimo "Permanent Waves", njihovih kanadskih vrstnikov Rush, ki je izšel istega leta. S še večjo vsebnostjo unikatnih elementov, ki so jih naredili za ene izmed večjih posebnežev obdobja, ko se je zdelo da se progresivni rock ne bo nikoli več pobral z roba obskurnosti, so Saga osvojili
številna srca (predvsem evropskih) ljubiteljev inteligentnih aranžmajev, energičnih pasaž in bogate vokalne ekspresije. S "Silent Knight" so dosegli novo stopnjo zrelosti, ki še danes preseneča po svojem unikatnem, futurističnem vzdušju in zveni enako sveže kot ob izidu. Žal bo značilna avreola duhovitosti s katero so se ponašali njihovi zgodnji albumi začela do sredine 80-ih počasi ugašati. No, še preden pa se bodo pojavili prvi simptomi artističnega pešanja, bodo z naslednjim albumom doživeli svoj največji komercialni uspeh, ki bo obenem pomenil tudi enega izmed najsvetlejših biserov njihove celotne glasbene sage.