Eloy: Silent Cries And Mighty Echoes

Eloy so bili po izidu njihovega najboljšega albuma "Ocean" (1977) ter prvega koncertnega albuma "Live" (1978) na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. S "Silent Cries And Mighty Echoes" pa niso samo dosegli svoj največji komercialni uspeh, saj je album doživel najboljšo prodajo od vseh njihovih dotedanjih in prihodnjih izdelkov, temveč so ustvarili več kot dostojnega naslednika "Ocean", albuma, ki jih je ustoličil med najbolj konsistentne in žilave progresivno rockovske izvajalce tistega časa. Eloy se konec 70-ih, v času ko je bila progresiva že močno v komercialnem in ustvarjalnem zatonu, niso brigali za tedanje glasbene trende s punkom na čelu in še naprej ustvarjali odličen space rock, glasbo, katera je svoj komercialni višek doživela že pred štirimi leti, ko so Pink Floyd z "Wish You Were Here" (1975) dosegli praktično vse kar se je v tem žanru dalo komercialno doseči. In ravno okoli slednjih, enih izmed redkih prog skupin, ki je bila tedaj še vedno zelo popularna in kateri so bili od vsega začetka med glavnimi vzorniki Eloy se bo vrtelo, kar nekaj besed pri opisu zvočne podobe "Silent Cries And Mighty Echoes". Slednji je brez dvoma izmed vseh njihovih izdelkov najbolj soroden zvočni podobi Pink Floyd iz obdobja 71-75. To je njegova najmočnejša plat, a obenem tudi največja hiba. Medtem, ko nikoli, ne prej ne kasneje, Eloy niso zveneli tako prepričljivo pri izražanju svoje značilne kombinacije space rockovske ambientale in simfonično rockovske dramatike in je ta album po mojem njihov artistični zrelostni vrhunec, je omenjena zvokovna sorodnost nekaterih aranžmajev z omenjenimi, veliko bolj razvpitimi britanskimi veljaki, pristrigla peruti še tistemu kančku inovativnosti, ki so ga do tedaj posedoval. Kdor se s slednjim ne bo obremenjeval pa bo v albumu brez problema užival.

"Silent Cries And Mighty Echoes" je bil njihov poslednji album z zasedbo, katera je posnela njihove najboljše space rock albume iz druge polovice 70-ih. Klaviaturist Detlev Schimdtchen in bobnar Jürgen Rosenthal, kateri je zaradi sorodnosti svojega stila z Neilom Peartom (Rush) zagotovo sodil med najboljše bobnarje nemške rock scene, sta se namreč po njegovem izidu prostovoljno odločila, da vzameta pot pod noge. Nesporni šef skupine Frank Bornemann je kot izvrsten kitarist tu tako rekoč dosegel višek svojega razvoja pri ustvarjanju subtilnih solaž, čeprav se je vse bolj naslonil na vpliv Davida Gimourja. Vokalnega napredka po drugi strani ni bilo in njegov z nemškim naglasom močno prepojeni vokal je še vedno problematičen za vse tiste, ki so vajeni visokih standardov britanskih progresivno rockovskih pevcev. Če izvzamem Frankov vokal, ki mene osebno ne moti, čeprav sem prepričan, da bi nekatere sekcije z drugačnim vokalnim pristopom izpadla še boljše, je njihova glavna hiba precej cenena poezija. Eloy so z mešanico znanstvene fantastike in humanistične (da ne rečem t.i. novo dobne) filozofije vedno želeli izpasti intelektualno v slogu nekaterih britanskih prog rock skupin, a so prej kot ne izpadli dokaj ceneno. Kot prvi nemški skupini, ki je z besedili poskušala nekaj v tej smeri pa jim je bilo z moje strani vedno polovico odpuščenega. Tokrat ne gre za konceptualni album, čeprav besedila druži ista tema, ki se dotika predvsem meje med človeško minljivostjo in večnostjo vesolja.

Izmed šestih kompozicij, ki se nahajajo na albumu ni nobene šibke. So samo dobre do izvrstne. "Astral Entrance/Master Of Sensation" sta dve ločeni sekciji, ki sta med seboj tesno povezani in tvorita ta odlični ezoterični ep, naphan s številnimi večdimenzionalnimi ambientalnimi zvočnimi zavesami, ki tvorijo nepozabno astralno vzdušje. Eloy že na začetku albuma povabijo poslušalca na pravcato spiritualno potovanje skozi oddaljene meglice neznanih galaksij. Skrivnostni uvodni del, "Astral Entrance", s svojim prepletom med ezoteričnim valovanjem bogatih zaves klaviatur na čelu z melotronom in jokajočimi pasažami na kitari osupljivo spominja na Pink Floyd klasiko "Shine On You Crazy Diamond" z albuma "Wish You Were Here" (1975). Bornemann se je tu pri tkanju krhkih, ambientalnih pasaž, ki bodo kateregakoli, ki posluša glasbo tudi s srcem v trenutku prestavile v stanje zamaknjenosti, več kot očitno postavil v čevlje Davida Gilmourja.

Po prvem prehodu sledi "Master Of Sensation", kjer nastopi zanimiv kitarski rif dopolnjen s številnimi energičnimi prehodi na bobnih in dramatičnimi zvočnimi kulisami na melotronu. Schimdtchen v svojo raznobarvno paleto klaviatur ves čas vnaša duhovite motive bodisi na hammond orglah, bodisi na moog sintu, kateri se odlično dopolnjujejo s tenkočutnimi linijami Bornemannove kitare ter dinamično ritem linijo. Frankove solaže so kot ponavadi za vse prste obliznit. Besedilo o "ustvarjalcu in prinašalcu svetlobe" je resda precej klišejsko (tako kot večina izmed njih na albumu) in Frankov močan nemški naglas kot ponavadi ni za vsak okus, a se vseeno dobro dopolnjuje s posameznimi melodičnimi linijami in jim ne jemlje magije. Kljub več kot očitni zvočni podobnosti njenega uvoda s "Shine On You Crazy Diamond" pa te izvrstne kompozicije ne morem označiti za kopiranje saj omenjeni uvod vsebuje povsem drugačno energijo. Sicer pa so se omenjeni Pink Floyd klasiki čez vrsto let skoraj še bolj očitno približali kultni neo progresivci Pendragon s skladbo "Walls Of Babylon", katera se nahaja na albumu "Window Of Life" (1993).

"Apocalypse" je še ena ezoterična epska kompozicija razdeljena v tri sekcije "Silent Cries Divide The Night", "The Vision Burning" ter "Force Majeure", katere so vse po vrsti naphane z nepredvidljivimi preobrati. Uvod vsebuje tenkočuten, melanholični motiv na vokalu ter podloženemu valovanju melotrona, čemur sledi odlična inštrumentalna sekcija s številnimi prepleti tekočih pasaž na moog sintu ter jokajoči pasažami na kitari. Eloy so znotraj kompozicije vnesli tudi odličen, omembe vreden motiv prek skladnega prepleta sintesizerja in kitarskega efekta, ki se sliši kot kak odmev in kateri se večkrat ponovi. Frank v nadaljevanju zelo dobro vnaša tenkočutne solaže, ki v kombinaciji z melotronom tvorijo nepozabno ezoterično magijo. V drugi sekciji odlično vpadejo tudi operetna večglasja, katera so v domeni gostujočega ženskega vokala Brigitte Witt in katera uspešno obudijo duh Pink Floyd klasike "Great Gig In The Sky" z albuma "Dark Side Of The Moon" (1973). Vnašanja dramatičnih operetnih ženskih vokalnih harmonij se bodo Eloy lotevali tudi na večini svojih prihodnjih izdelkov. Osebno sem tovrstni feminilni vokalni element vedno občutil kot odličen kontrast glede na izpovedno pogosto suhoparni Frakov vokal. Dolga inštrumentalna sekcija, ki nasledi omenjene ženske vokale in katera vsebuje tenkočutno prelivanje jokajočih kitarskih pasaž, elektronskih efektov in večplastnih klaviatur pomnožene z nepredvidljivimi časovnimi prehodi tvori nepozabno vesoljsko vzdušje in je po mojem vrhunec celotne kompozicije, katera si zasluži čisto desetico in obenem spada med njihova najboljša dela.

"Pilot To Paradise" je še ena izvrstna space rockerska poslastica, ki s svojim vzdušjem duh poslušalca učinkovito prenese v breztežnostni prostor. Izjemno okusni aranžmaji na hammondkah, dopolnjeni s solidnim kitarskim rifom in mogočni, raznovrstni prehodi na bobnih bodo zadovoljili tudi najbolj zahtevne progresivne gurmane. Delo Schimdtchenovih klaviatur, ki v navezi z energičnimi kitarskimi pasažami in melodičnim Matziolovem basom opravljajo levji delež ezoterične atmosfere, zveni nadvse veličastno. Po domiselnem motivu, kjer so v ospredju baročni aranžmaji orgel in marširajoči bobni nastopi dramatična sekcija, kjer vpadejo elektronski zvoki sintesizerjev ter jokajoče kitarske solaže. Kljub temu, da je bil Gilmour prej, ko ne njegov duhovni oče, se ni mogoče ogniti dejstvu s kakšnim nadvse prefinjenim občutkom Frank prispeva svoj delež v vso to ezoterično magijo.

"De Labore Solis" vsebuje skrivnosten uvod na melodičnih kitarskih akordih in atmosferičnih zavesah klaviatur, katere sčasoma dopolni dramatičen vokal. Slednjega kot ponavadi nekoliko krivi poetično izražanje besedila. Kljub ponavljajočim ambientalnim aranžmajem na klaviaturah in akustični kitari kompozicija niti za trenutek ne postane dolgočasna saj njeno hipnotično ezoterično vzdušje narašča iz minute v minuto. Po mojem je le malo ljubiteljev kvalitetnega space rocka, kateri se ne bi uspeli popolnoma predati tej zapeljivi magiji.

Zaključni "Mighty Echoes" vsebuje okusen uvodni baročni motiv na klaviaturah in vokalu, ki po prvem prehodu na bobnih naredi popoln zvočni preobrat. Tedaj se prelije v napol energično, napol ambientalno stopnjujočo se sekcijo, kjer ritem narekuje funkovska linija bas kitare. Energične inštrumentalne pasaže na sintesizerjih in kitari se ves čas okusno prelivajo med ambientalnimi simfoničnimi kulisami. Njen najboljši del nastopi po zaključnem prehodu, ko Frank v zvočne zavese in bobnarske prehode vplete izjemno slastno, atmosferično solažo. Če bi Frank vsaj za malenkost izboljšal svojo naglaševanje in interpretacijo besedila bi ta izvrstna kompozicija dosegla še boljši učinek ter dosegla čisto perfekcijo.

Eloy so na koncu 70-ih ter s tem iztekom zlate dobe (progresivnega) rocka s "Silent Cries And Mighty Echoes" ustvarili še eno space rockovsko mojstrovino, katera po odličnosti zaostaja za predhodnim albumom izključno zaradi omenjene več kot očitne in večkrat omenjene podobnosti določenih motivov z veliko bolj razvpitimi Pink Floyd, kar izdelku nekoliko jemlje siceršnjo imenitnost, predvsem na področju inovativnosti. Vendar glede na to, da Eloy nikoli niso veljali za kake velike glasbene inovatorje (kvečjemu na domačih, nemških tleh) to ni noben razlog, da bi tale njihov dragulj sijal z zmanjšano močjo. Eloy bodo ustvarili še nekaj imenitnih albumov vendar skorajda brezhibne odličnosti njihovih treh space rockovskih mojstrovin iz druge polovice 70-ih (poleg "Ocean" ter "Silent Cries And Mighty Echoes" sem spada še "Dawn", 1976) ne bodo uspeli nikoli več doseči. Zaradi sprememb na poziciji klaviaturista in bobnarja ter novih zvočnih tehnologij je njihov zvok do naslednjega albuma in začetka 80-ih že naredil naslednjo spremembo, ki jih spet bolj približala hard rockerskemu zvoku. S tem pa se je začela njihova "space metalska" faza. "Silent Cries And Migty Echoes" predstavlja vrhunec najbolj prefinjenega, s trendi neokrnjenega, space rockovskega obdobja skupine ter veličasten zaključek nekega glasbenega obdobja, katerega se številni glasbeni ljubitelji še danes z nostalgijo spominjajo kot rajskega.